Gal Kranjc Kušlan živi s pomočjo svojih osebnih asistentov in asistentk povsem neodvisno življenje, v prostem času pa nadvse rad potuje: »Sem malo avanturista, drugače verjetno ne bi šel na tritedenski ‘road trip’ po Španiji in okolici. Ko grem na pot, mi je vnaprej jasno, da bo prišlo do zapletov. Ampak, če hočem nekam, ne razmišljam, kaj vse gre lahko narobe, ker potem nikoli ne bi šel. Ko pride težav, in vedno so, se pač soočim z njimi – jih rešujem sproti. Nikoli seveda ne moreš predvideti vsega in pomisliti na vse. In ja, seveda je bilo tudi v Španiji kar nekaj zanimivih prigod.« Tako se je pripetilo, da je Gal želel po večerji v neki restavraciji na stranišče, a glej ga zlomka, stopniščno dvigalo se je zataknilo na pol poti med gor in dol, kjer so se nahajale toalete. »Dve uri sem čakal, da so me gasilci prišli rešit,« je v smehu razlagal 30-letnik, ki je zaposlen v družinskem podjetju, v katerem je njegova primarna zaposlitev pisanje trajnostnih poročil in svetovanje na tem področju.
Seveda pa pripetljaj v restavraciji ni bil osamljen primer, saj se je Gal moral soočiti s zapleti tudi, ko je odšel peš v Maroko s trajektom. »Izkazalo se je, da tam še niso odkrili klančin. Za vkrcanje na trajekt so jo imeli, za izkrcanje pa ne. Še bolj sem užival v Turčiji, kjer so se me pa vsi v prometu blazno bali in sem ‘ustrahoval’ avtomobile. Maja potujem v zabaviščni park Gardaland. Se že veselim vožnje na vlakcih z vozom. Sem bil pa prijetno presenečen, da imajo v Italiji dejansko prilagojene bungalove s klančinami. Bomo videli, kako bo to šlo,« se je ljubitelj težko metalne glasbe, ki mu manjka le nekaj malega do zaključka študija fizike, prešerno nasmejan spominjal minulih potovanj. »Na tak način sem se udeležil tudi festivala MetalDays v Tolminu. Kupil sem samo vstopnico! Kje bom spal, sem ugotavljal kasneje, ker če bi naredil obratno, vstopnice sploh ne bi kupil, ker bi se takoj zataknilo. Ko pa sem jo že imel, sem enostavno moral iti,« si Gal, ki prejšnji mesec seveda ni zamudil razprodanega koncerta Yanna Tiersena v Kinu Šiška, v življenju pretirano ne beli glave s težavami, saj ve, da zagotovo bodo, pa tudi, da jih je še vsakič doslej uspel uspešno odpraviti.
Nekajkrat pa se je Gal znašel tudi v medijih, kot aktiven državljan, ko je opozarjal na različne nepravilnosti, ki jih je bil deležen: »Se mi zdi, da se je to zgodilo samodejno – samega sebe namreč ne bi opisal kot aktivnega državljana. Ampak kar zgodi se, da se znajdem kje v novicah, ker določene zadeve ne delujejo ali niso urejene kot bi morale.« Tovrsten primer je bilo lanskoletno povabilo na sejo Medresorske komisije za človekove pravice, ki je potekala v 1. nadstropju stavbe, ki ni imela dvigala ali alternativnega vhoda za gibalno ovirane. Tako je bil Gal prisiljen sejo zapustiti še preden se je sploh začela. »Tja sem šel čisto službeno. Moral bi biti povsem navaden dan, ko sem prispel, pa se je zgodilo, kar se je zgodilo. Sam ne iščem ovir, one najdejo mene,« je navihano pojasnil in spregovoril tudi o najpogostejših stereotipih, s katerimi se srečuje: »Največkrat ljudje namesto mene nagovarjajo moje asistente. Obnašajo se, kot bi imel intelektualni hendikep in ne fizičnega. Z mano govorijo v pomanjševalnicah, recimo: ‘Vam lahko dam rokico?’ Asistenta sprašujejo, če lahko govorim. Ko pridem nekam, sem legenda, samo zato, ker sem prišel. To mi gre na živce, saj se mi ti ljudje ne zdijo pristni. Ne poznajo me, prvič me vidijo, zakaj sem legenda?«
Povsem drugačno izkušnjo pa je imel Gal s prostovoljko Ibe, ki je prišla v Ljubljano iz Belgije na študentsko izmenjavo, na društvu YHD pa je opravljala svojo prakso. »Nekajkrat sva se dobila, in ker je bil ravno veseli december, sem jo peljal na ‘kuhančka’, ki ga ni poznala. Skupaj sva šla celo v kino. Zabavno se mi je bilo družit z njo, res sva vzpostavila pristen stik. Nikoli nisem imel občutka, da je z mano samo zato, da odkljuka svoje ure. Če bi začutil kaj takšnega, se ne bi ujela tako, kot sva se.« In kako je pristal na društvu YHD? »Društvo YHD je bilo prvo, ki je Sloveniji predstavilo osebno asistenco, sam pa sem želel podpreti tiste, ki so začeli s tem,« je za konec pojasnil Gal Kranjc Kušlan, ki je postal uporabnik pri društvu YHD po novelaciji Zakona o osebni asistenci (ZOA), saj njegov prejšnji izvajalec ni mogel več upravljati svoje osebne asistence (moral bi imeti najmanj 10 uporabnikov in zaposlenega strokovnega vodjo).
