»V časopisu Delo, bilo je spomladi leta 2000, sem opazil oglas za delo osebnega asistenta in se prijavil. Sprejel me je pokojni Emil Bohinc in me napotil k uporabniku, ki me je na razgovoru najprej vprašal, če bi bil pripravljen z njim in njegovimi prijatelji oditi na kampiranje v Paklenico. ‘Uf, to pa je služba zame – začasna seveda,’ sem si mislil. V Paklenico nismo šli, jaz pa sem po 22 letih še vedno tu, pri čemer moram povedati, da do 30. leta nisem srečal nikogar s hendikepom, zato se mi je takrat odprl povsem nov svet. Po vseh teh letih sem zadovoljen z odločitvijo, da postanem osebni asistent,« je svoje prve korake na društvu Young Hendicapped and Deprivileged (YHD) opisal Iztok Jamšek. Veliko uporabnikov in asistentov ga pozna ne samo kot Emilovega nekdanjega asistenta, ampak tudi kot enega izmed voznikov društvenega kombija. »Če malce karikiram, bi lahko sedaj, ko imamo Zakon o osebni asistenci, iz imena črtali D za depriviligirane uporabnike, pa morda tudi Y, saj smo se vmes postarali, čeprav smo po srcu še vedno mladi,« je hudomušen Iztok, ki je bil kot Emilov asistent prisoten na skoraj vsakem koraku do sprejetja zakona: »Sam poti do zakona nisem dojemal tako dramatično. Zavedal sem se, da si naša ‘sveta trojica’ (Emil, Klaudija in Elena op. a.) in še nekaj drugih somišljenikov prizadeva za osebno asistenco. Sam sem jim, tako kot ostali asistenti, stal ob strani. Naše službe so bile negotove, plače tako tako …, vendar sem kot nepopravljiv optimist vedel, da bo že nekako.«
V zadnjem času je veliko prahu dvignil nov pravilnik, tu je še nova aplikacija za beleženje ur ter cela kopica drugih zadev, ki so močno pretresale barko osebne asistence in tudi Iztoka niso pustile ravnodušnega. »Kar se tiče aplikacije, me predvsem moti vse večje prepletanje ‘osebnega in službenega oziroma državnega’, torej uporaba osebnih mobitelov. Sicer nisem posvečen v razgovore med ministrstvom in izvajalci, se mi pa dozdeva, da so tako eni kot drugi prepričani o svoji vsevednosti. S tako držo na obeh straneh je težko priti do najboljših rešitev. Tudi mene je prizadel nov pravilnik, ki od zaposlenih, razporejenih za praznike, zahteva povečano delovno obveznost. Sam sem šele sedaj izvedel, da to omogoča Zakon o delovnih razmerjih, kar se mi zdi sporno,« razočaranja ne skriva nekdaj strastni popotnik po nenavadnih deželah in nadaljuje: »Na železnici je delovni proces tak, da delo poteka čisto vse dni v letu. Ne glede na praznik ali konec tedna. Prav zato imajo na teh delovnih mestih predvideno večje število zaposlenih, da se delovna obveznost lepo prerazporedi in posledično ni povečana. Imajo močan sindikat, zato jim niti slučajno ne pade na pamet, da bi takšne okoliščine reševali s povečano delavno obveznostjo.«
In prav ta optimizem žene tega 54-letnega strojnega tehnika, da kljub vsem sedanjim zapletom v povezavi z osebno asistenco (OA) nad le-to ne dvigne rok: »Osebna asistenca sedaj pokriva tudi storitve, ki spadajo v druge oblike dolgotrajne oskrbe. Za številne sedanje uporabnike osebne asistence bi bili primernejši kakšni drugi programi, ki pa jih pri nas sploh še ni. K sreči meni ni potrebno odločati kdo je upravičen do asistence.« Toda pomanjkanje drugih primernih storitev ni največja težava, česar se zaveda tudi Iztok in naniza še nekaj primerov: »Kolikor spremljam zadeve, se asistenti, ki niso družinski člani, srečujejo z veliko frustracij pri delu z neaktivnimi uporabniki. Takrat je namreč narava dela za asistenta povsem drugačna od smernic programa Neodvisno življenje hendikepiranih. Osebna asistenca bi lahko potekala na dva načina; kot aktivna ali pasivna. Asistenti, ki so zaposleni pri pasivnih uporabnikih imajo drugačne pristojnosti, saj sedaj samo ‘igrajo vloge’ uporabnik – asistent. Ne vem, kako bi mi bilo sodelovati s človekom, ki svoje življenje osmisli na mikroskopsko natančno čiščenje stanovanja in zlaganje oblačil na milimeter, medtem ko mu je za preostanek družbe, s katero naj bi sobival, povsem vseeno. Je to res način, kako dojema svoje neodvisno življenje?«
In ko smo že pri sindikatu (zgoraj fotografija prvega sindikalnega druženja, op. a.), Iztok Jamšek je eden izmed najbolj aktivnih predstavnikov Sindikata osebne asistence (SOA), ki pa se trenutno sooča s številnimi težavami: »Našega sindikata zaenkrat nihče ne jemlje pretirano resno. Trudimo se odpreti oči izvajalcem in ministrstvu, da bi z vključitvijo asistentov v proces odločanja cel projekt osebne asistence samo pridobil. Tudi zaposleni se premalo zavedajo, da se ne bo nihče pretirano potegoval zanje, če sami ne bodo aktivni pri uveljavljanju svojih pravic in odpravljanju sistemskih napak. Zaenkrat delo opravi peščica ljudi in tu moram še posebej omeniti sodelavca in prijatelja Nenada. Rad bi spremenil miselnost, da je sindikat namenjen zgolj organizaciji piknikov in deljenju majic. Sindikat lahko naredi in pomaga zaposlenim samo toliko, kolikor naredimo njegovi člani. Všeč mi je slogan, ki ga je nekoč sicer neuspešno lansiral nekdanji premier Miro Cerar: Ne jamram, iščem rešitve! In v primeru zaposlenih je to gotovo najučinkoviteje preko sindikatov. Zato dragi sodelavci – včlanite se v Sindikat osebne asistence in bodite aktivni!«
Ker se znotraj OA dogajajo številne anomalije, bi bilo treba uvesti določene varovalke, ki bi nekoliko bolj zaščitile izvajalce in asistente, od uporabnika pa zahtevale gospodarno ravnanje z asistenco. Da bi postal ta odnos nekoliko bolj enakopraven, ima Iztok, ki ga pozimi lahko srečate med tekanjem na smučeh, kar nekaj idej: »V primeru zamenjave asistenta oziroma izvajalca bi moral uporabnik realno utemeljiti in navesti razloge za morebitno menjavo. Zdi se mi sporno, da uporabniki izbirajo spol asistenta. Zakaj bi moški uporabnik zahteval za asistenta žensko? Obstaja diskriminacija po spolu. Čeprav uradno na razpisu za delovno mesto spol ne sme biti zahtevan, pa uporabniki in uporabnice to vseeno počnejo. Tu je še dopust. Z malo dobre volje uporabnika bi lahko bili vsi zadovoljni; tako pa se dogaja, ker uporabniki ne znajo razporejati ur oziroma pravilno načrtovati delo, da asistentom za dneve, ko jih ne potrebujejo, pišejo dopust.«
In ko smo že pri prostih dnevih – vselej nasmejan Iztok veliko časa preživi v gozdu, saj je njegovo najljubše orodje motorna žaga. To je zanj eden izmed načinov sproščanja, saj je delo asistenta včasih stresno. Da se asistenti pri svojem delu srečujejo s številnimi izzivi, ni dvoma, toda kateri so po mnenju Iztoka največji? »Delo, ki ga opravljam, se imenuje osebna asistenca z razlogom, osebna je, ker gre za obojestransko komuniciranje, ne zgolj enostransko. Asistenti imajo največjo težavo uporabniku povedati, kaj jih pri njunem sodelovanju moti, ne da bi s tem porušili celoten odnos. Kot kaže, v Sloveniji še vedno nismo vajeni sprejemati še tako dobronamerne kritike. Ljudje so hitro po nepotrebnem užaljeni, ko jim kaj takega poveš,« razloži velik ljubitelj gledaliških in drugih predstav iz okolice Litije ter nadaljuje: »Na drugi strani se osveščeni uporabniki kot hudič križa bojijo, da bi drugi odločali v njihovem imenu. Potem pa se je to zakoreninilo v celoten proces dela in tako smo asistenti samo figure na šahovnici, ko se je potrebno o čem pogajati, namesto da bi sooblikovali in prispevali k še boljši storitvi. Upam, da mi ni treba pojasnjevati, da je eno konkretno delo pri uporabniku, ko se seveda dela po njegovih navodilih in pameti, nekaj povsem drugega pa sodelovanje pri delu društva oziroma izvajalcu. Uporabniki imajo svoje napačne predstave o delu osebnega asistenta, medtem ko izvajalec in koordinatorji temu istemu asistentu podajo povsem druga navodila glede poteka njegovega dela. Vseeno pa sem, kar se tiče profesionalizacije poklica osebnega asistenta, živ dokaz, da je to vseeno mogoče.«
