Denis Žumbar je po poklicu grafik, svojo delovno pot pa je začel v Mladinski knjigi, kjer je z zlatotiskom krasil platnice knjig. Ker je Denis človek, ki težko ostane dolgo na enem mestu, ga je pot kasneje zanesla v podjetništvo. Z ženo sta zagnala proizvodnjo otroških oblačil – on je krojil, ona pa šivala. Nastajali so dresi, majice in otroški pajacki, na njih pa motivi, ki so bili takrat sanje marsikaterega otroka: Pocahontas, Lakersi in Chicago Bulls; nenazadnje sta izdelovala tudi zimska oblačila iz velurja za najmlajše. Posel jima je nekaj časa lepo tekel. Imela sta pisarno nasproti Gospodarskega razstavišča, prodajala sta na različnih sejmih, tržnicah in celo v Nami. Potem pa so prišli težki časi ter poceni roba iz Kitajske, ki je ugonobila marsikoga in počasi se je začel razkroj. »Ker nama niso plačevali, sva morala z ženo začeti krčiti svoje dejavnosti,« je pojasnil Deni, kot ga je klicala babica in nadaljeval: »Neplačani računi so se kopičili, dolgovi rasli, finančne skrbi pa so začele načenjati tudi družinsko življenje.« Da bi preživel in poplačal dolgove je 12 let delal kot taksist in vozil stranke naokoli s svojim avtomobilom – privlačila ga je predvsem svoboda. »Vozil sem, kadar je meni pasalo, nisem imel šefa nad sabo.« Ni ga bilo strah delati, znal pa se je tudi znajti. Vedno je verjel, da je z delom mogoče doseči marsikaj. Ko govori o preteklosti, se spomni časov, ko je bilo življenje bolj predvidljivo. »Ni nas bilo strah, kaj bo v prihodnosti. Če si delal, si imel denar. Če si si nekaj zamislil, si lahko to uresničil – lahko si ‘šparal’ za avto in si ga nato s prihranki tudi kupil. Danes tega ni,« je obujal spomine na preteklost dolgolasi Denis, za katerega pa je bila vseskozi na prvem mestu družina. Z ženo sta bila skupaj petindvajset let, od tega dvajset let poročena. Imata dve hčerki, Alenko in Ajdo. O svojih otrocih govori z očitnim ponosom.

»Starejša Alenka, ki jo doma vsi kličemo Lenča, je avtorica otroških knjigic in dela na področju varovanja okolja po vsem svetu. Mlajša Ajda je socialna delavka, zato je poznala YHD in me tudi usmerila k vam. Obe sem navdušil za naravo in živali, ta ljubezen jima je ostala,« je pojasnil 66-letni Denis, ki je tudi sam velik navdušenec nad naravo že od nekdaj. Dokler je lahko, je rad kolesaril, igral tenis, kegljal in balinal, imel prikolice v v različnih kampih. To so bili lepi časi. Toda Denisovo življenje se je obrnilo na glavo. »16. decembra 2022 so mi zaradi sladkorne bolezni amputirali nogo, po operaciji pa nisem imel iti kam.« Sledili so meseci negotovosti, bivanje v domu v Karlovcu in nato še v centru starejših DEOS v Črnučah. »Prav hči Ajda je bila tista, ki je po amputaciji moje noge oddala vlogo za prehodno stanovanje v okviru programa Neodvisno življenje hendikepiranih in mi pomagala poiskati pot naprej.« In tako je dve leti in pol prebival skupaj s sostanovalko v Šiški v enem izmed prehodnih stanovanj društva. Dokler ni dobil na razpisu svojega bivališča. Danes namreč živi v Polju, v stanovanju, ki se ga je sprva celo malo ustrašil, danes pa je lično opremljeno.

»Ustrašil sem se, ker se mi je zdelo tako veliko,« se je Denis nasmehnil s cigareto v ustih in pristavil, da mu ni žal, da so se stvari tako razpletle. »Naravo imam dobesedno za naslednjim vogalom – le nekaj korakov stran,« ni skrival zadovoljstva in se z mislimi vrnil k svojim živalicam.Doma so mu včasih družbo delali tudi štirinožni prijatelji. Še danes se rad spominja volčjaka Črta in tigraste muce Jackie, ki je preminila lani novembra. »Lahko bi jo imel tukaj v stanovanju, ampak se je v tem vmesnem času preveč navadila bivanja zunaj pri hčerki na Dolenjskem,« je za konec še razkril Denis Žumbar, ki je večkrat padel, se znašel pred velikimi izgubami in moral začeti znova. A če kaj izstopa iz njegovih pripovedi, sta to optimizem in vztrajnost. Vedno je verjel, da bo našel naslednjo priložnost. In prav zato je njegova življenjska zgodba pričevanje človeka, ki se ni nikoli zares predal.

Foto: Sonja Korelc-Kotur in arhiv društva YHD

Besedilo: Sonja Korelc-Kotur