Branko Emeršič je uporabnik osebne asistence, ki živi v prehodnem stanovanju društva YHD, v svojem prostem času pa vodi bralni klub. Ko govori o mesečnih srečanjih bralnega kluba, Ptujčan ne govori le o knjigah, temveč ljudeh, odgovornosti, druženju in občutku, da skupaj ustvarjajo nekaj, kar presega posameznikove vsakdanje izkušnje. V treh letih je bralni klub postal pomemben del njegovega življenja, hkrati pa prostor, kjer se srečujejo zgodbe ljudi in tiste iz knjig. »Ustanovitev in vodenje kluba sta mi prinesla večji smisel za odgovornost in zavzetost za neko delo, ki ga pač moraš opraviti, če želiš imeti bralni klub,« je Branko pojasnil uvodoma.

Začetek ni bil lahek. Danes, ko klub praznuje tretjo obletnico, se zdi samoumevno, da se člani enkrat mesečno zberejo ob izbrani knjigi, a prvi koraki so bili vseeno nekoliko negotovi. Na prvem srečanju sta s prostovoljko Špelo, ki mu pomaga pri bralnem klubu, v knjižnici ostala sama. »To me je pošteno zaskrbelo,« se spominja. Poleg tega je bilo treba najti primeren prostor, oblikovati koncept in vztrajati tudi takrat, ko odziv ni bil takšen, kot sta si ga želela.

Toda vztrajnost se je obrestovala. Branko se danes veseli vsakega naslednjega srečanja, še posebej, kadar se zbere več članov: »Takrat vem, da nisem zadovoljen le jaz, temveč tudi drugi.« Občutek, da ga bralni klub osrečuje in da se zaradi njega počuti bolj živega, ostaja, čeprav priznava, da ni vedno enako močan. »To je tako kot krvni pritisk, včasih pade, potem pa spet naraste,« še pove v smehu Emeršič in doda: »Največkrat upade takrat, ko na srečanja ne pridejo tisti člani, s katerimi se še posebno dobro ujamem.« Za Branka, ki obožuje tudi glasbo (nekoč bi se rad naučil igrati harmoniko, op. a.), ima knjižni klub posebno mesto tudi kadar je govora o udejanjanju neodvisnega življenja: »Vsako srečanje me spomni, da nič ni samoumevnega in je za dosego ciljev potreben trud.«

Prav zato bralni klub za 51-letnika, ki je 45 preživel v inštituciji v Dornavi, ni le interesna dejavnost, ampak tudi dober preizkus v odgovornosti, organizaciji in sodelovanju. V treh letih obstoja bralnega kluba so uradno obravnavali že 30 knjig, neuradno pa približno 50. Za številkami pa se skriva veliko več kot zgolj seznam prebranih knjig. Branko verjame, da člane skupaj držijo dobre knjige, dobra družba in dobre debate. »Pa še kaj bi se verjetno našlo,« doda v svojem značilnem slogu. Seveda se je skupina skozi čas spremenila. Če so bili na začetku njihovi odnosi še nekoliko negotovi in so se soočali tudi z nekaj medosebnimi težavami, so danes relacije med člani precej bolj prijateljski in pristni. »P(o)stali smo bolj povezani,« ugotavlja Branko.

Povezanost pa pride najbolj do izraza ravno takrat, ko pride do nesoglasij. »Te rešujemo predvsem s kompromisom. Večjih napetosti ni, manjša trenja pa so običajno prehodna in jih hitro razrešimo,« razglablja Branko, ki se je ob vsem tem naučil še ene pomembne komunikacijske lekcije: »Včasih pa se je tudi bolje ugrizniti v jezik.« Izbor knjig ostaja skupinski proces od same ustanovitve bralnega kluba. Predloge Branko večinoma pripravi skupaj s prostovoljko Špelo, nato pa se člani dogovorijo, kaj bodo brali: »V zadnjih letih smo se odločili, da bomo dali prednost krajšim knjigam, ne daljšim od 400 strani, da jih lahko vsi udeleženci v miru preberejo do naslednjega srečanja. Ravno tako, vsaj občasno, na željo udeležencev zavestno izberemo kakšno bolj pozitivno knjigo.« Vodenje kluba je Branka naučilo tudi marsikaj o njem samem. »Pogledati sem se naučil v ogledalo lastne osebe in ugotovil, da ne vem toliko, kolikor sem mislil, ali pričakoval, da vem.« Kar je razveseljivo, je, da ga to spoznanje ga ni ustavilo, temveč ga dodatno motivira in spodbuja k učenju ter osebni rasti.

Kar je razveseljivo, je, da ga to spoznanje ga ni ustavilo, temveč ga dodatno motivira in spodbuja k učenju ter osebni rasti. Ko Branko gleda nazaj, bi se danes zadeve lotil nekoliko drugače: »Če bi danes ponovno ustanavljal bralni klub, bi se pred začetkom bolj pozanimal o vsem, kar je potrebno za njegovo uspešno delovanje.« Glede prihodnosti pa nima velikih načrtov ali natančno začrtane vizije. »Prepustili se bomo toku,« preprosto skomigne z rameni. Morda pa je prav ta sproščenost ključ do uspeha bralnega kluba, saj ga Branko ni ustanovil zaradi velikih ciljev ali ambicioznih načrtov, temveč za ljudi, ki radi berejo in se radi srečujejo. Ko Branko Emeršič v enem stavku povzame, kaj mu bralni klub pomeni dandanes, ne okoliša: »Dodatno energetsko bombo in priložnost, da se kaj novega naučim.« Po treh letih obstoja bralnega kluba je jasno, da ta energija ne bogati le njega, ampak tudi vse ostale člane, ki se vsak mesec radi vračajo za skupno mizo.

Tekst: Sonja Korelc-Kotur

Foto: Arhiv društva in bralnega kluba YHD