Mogoče smo na Društvu YHD nekoliko starokopitni, ampak nam so pomembne vrednote kot so povezanost, solidarnost, medgeneracijska pomoč, … V resnici si želimo obuditi dobre stare čase, ko smo se vsi poznali in si medsebojno tudi nesebično pomagali. Tako je nastal projekt Medsosedska-medgeneracijska pomoč, preko katerega želimo ljudi v mestu spodbuditi, da se povežejo z drugimi ljudmi oziroma spoznajo svoje prave sosede – da ne bo njihov najboljši sosed trgovina, ampak živ človek. Zumreta Jašarević (na fotografiji v sredini, desno stoji njena osebna asistentka Sifeta Hamulić) in Ranka Šundić (na fotografiji na levi) sta bili najprej sosedi, nato pa sta postali še prijateljici, ki se sedaj vzajemno podpirata in si pomagata pri vsakdanjem življenju že 10 let. Prostovoljskemu projektu sta se pridružili, ker ima Zumra, kot jo vsi kličejo, osebno asistenco urejeno preko našega društva in se je skupaj z Ranko prepoznala v opisu ter odzvala našemu vabilo za pridružitev. Tako sta obe v dvojni vlogi – sta uporabnici in prostovoljki druga drugi.
»Spoznali sva se, ker so iz moje kopalnice prihajali čudni zvoki. Kasneje se je izkazalo, da so zaradi slabe gradnje začele odstopati ploščice. Šla sem zvonit sosedom, da bi jih vprašala, če slučajno kaj delajo. Odprla mi je Zumra, pokazala kopalnico, malo sva poklepetali in takrat sva si tudi izmenjali telefonski številki,« je svoje spoznavno srečanje s sosedo iz zgornjega nadstropja opisala Ranka Šundić. Toda preden sta zares začeli sodelovati je preteklo še nekaj časa. »Takrat sem lahko še hodila. Ravno sem se odpravljala na nek žur, potem pa sem padla v kopalnici in se nisem mogla pobrati s tal. Pa sem poklicala Ranko … In tako sva se začeli družiti in ‘kofetkati’, ona temu pravi, da pride k meni na kozarček pogovora,« je povedala Zumreta Jašarević in pojasnila: »Na začetku je Ranka hodila meni pomagat – pred spanjem mi je prišla dati levo nogo na posteljo, ko sem bila brez asistence. Ona mi vselej pomaga, kadar ni asistentov, brez nje bi mi bilo zelo težko. Včasih zvečer v stanovanju ‘zahajca’ in jo pokličem, da mi odpre okno. Pravzaprav je vseeno, zakaj jo pokličem, ni važno, kaj je, ona pride. In včasih jo pokličem samo zato, da jo povabim na kosilo.«
Ranka se je ob tem ni mogla zadržati in je pripomnila: »Zanjo moj telefon dela 24 ur! Pa ni pomembno, kaj kdo naredi, pomembne so najine kavice, druženje, pa ‘kaka rakijica’. Sva kompatibilni, spoštujeva se in razumeva – brez tega ne bi šlo.« Se je pa pripetilo, da se Ranka enkrat samkrat Zumri ni oglasila na telefon v vsem tem času. »Pred dvema letoma sem prebolevala nek virus in sem jo klicala ob dveh zjutraj, ker nisem mogla dihat in izkašljevat … pa je nisem dobila. Ranka je bila takrat namreč na urgenci zaradi težav z dihali, ki jih niso znali pojasniti, zato so jo zadržali na infekcijski kliniki. No, čez par dni sem tudi sama pristala tam,« se je neprijetne epizode spomnila Zumra, ki Ranki največkrat pomaga pri birokraciji.
»Običajno skupaj tiščiva nos v kakšne papirje. Pomagam ji izpolniti kakšen obrazec, recimo za zavarovanje, razlagam ji novitete, recimo pravniške zadeve, tolmačim ji zakone … Ravno sedaj, ko je bil aktualen Zakon o dolgotrajni oskrbi, sva se o tem pogovarjali. Potem ji nudim digitalno pomoč – vse v povezavi s telefonom in internetom, recimo ko je treba naročati recepte,« je naštevala Zumreta in poudarila, da je najpomembnejše od vsega njuno druženje in prijateljstvo. »Ja, ker jaz se ne družim z vsakim,« je hitro v smehu navrgla Ranka, ki je sicer že 17 let upokojena in nadaljevala: »Imava tudi skupne hobije. Obe radi rešujeva križanke in gledava šport po televiziji. Najraje smučarske skoke, zadnjič sem gledala vaterpolo, spremljava košarko, ‘fuzbal’ – na tekočem sem z vsemi športnimi rezultati.« Zumra pa jo je še dopolnila: »Ja, če ne vem, kaj se je dogajalo na tekmi, preprosto vprašam Ranko.
Projekt Medsosedska pomoč se Ranki in Zumri zdi super, hkrati pa zaznavata v okolici veliko nezaupanja in zaprtost ljudi. »Poznam cel kup starejših, ki bi jim takšna pomoč prišla prav, pa niti pod razno nikogar niso pripravljeni spustiti blizu. Vem, ker se spomnim, kako težko sem se na začetku sama sprijaznila z osebno asistenco in tujim človekom v hiši,« je za konec povzela Zumreta.
