Špela Prelogar Popit je dobra znanka društva YHD, saj je pri nas delala kot asistentka. Ker je njen uporabnik umrl, je diplomirana biologinja kmalu zamenjala delovno mesto, pa se nato vseeno kmalu vrnila na YHD – tokrat v vlogi prostovoljke. »Po menjavi službe sem ugotovila, da imam nekoliko več prostega časa, ki sem ga želela kakovostno porabiti. Ko sem obiskala spletno stran filantropije, sem opazila oglas za osebo, ki bi pomagala pri ustanovitvi bralnega kluba. Ker tudi sama rada berem in sem želela spoznati tudi druge ljudi z istim hobijem, sem se odločila, da se odzovem na oglas,« je pojasnila Špela Prelogar-Popit, ki je trenutno zaposlena v enem od laboratorijev Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Pa je naneslo, da je preko oglasa spoznala našega uporabnika Branka Emeršića, ki je živel na Ptuju v inštituciji 45 let, preden je navezal stik z društvom YHD. Slednje ga je nastanilo v prehodno stanovanje in mu kot izvajalec nudi osebno asistenco ter vso podporo, ki jo je potrebuje, da živi neodvisno. Potem ko ju je koordinatorka prostovoljstva na društvu YHD povezala, sta se Špela in Branko skupaj lotila ustanovitve vključujočega bralnega kluba. Sliši se dokaj preprosto, toda v resnici sta porabila veliko časa za predpriprave in preden se je srečanje bralnega kluba prvič odvilo v živo, je preteklo veliko vode. Spoprijeti sta se morala namreč z marsikaterim izzivom, saj dvojica ni imela nikakršnih tovrstnih predhodnih izkušenj.
Sliši se dokaj preprosto, toda v resnici sta porabila veliko časa za predpriprave in preden se je srečanje bralnega kluba prvič odvilo v živo, je preteklo veliko vode. Spoprijeti sta se morala namreč z marsikaterim izzivom, saj dvojica ni imela nikakršnih tovrstnih predhodnih izkušenj. »Ker si je Branko želel, da bi se dobivali v živo in ne preko aplikacije Zoom, sva morala najti primerne prostor za primerno ceno. Branko je uporabnik električnega vozička, morebitni člani pa tudi, zato sva morala poiskati dostopen prostor. Iskala sva takšnega, ki ima dvigalo, je dovolj velik, da se v njem lahko sreča več ljudi z vozičkom, se po možnosti ne nahaja preveč na obrobju Ljubljane in je dostopen z javnim potniškim prometom, da se bo lahko sestankov kluba udeležilo čim več ljudi. Seveda sva za iskanje porabila precej časa. Na srečo so nama prisluhnili v Mestni knjižnici Ljubljana, kjer nam omogočajo uporabo svojih prostorov za nekaj ur na mesec,« se je začetnih preglavic z nasmehom na ustih spominjala Špela in nadaljevala: »Veliko sva se ukvarjala tudi s tem, kako pritegniti člane, saj je v Ljubljani in na spletu veliko knjižnih klubov. Na koncu sva se odločila, da bova poleg tega, da so prostori dosegljivi tudi osebam na električnih vozičkih in vse knjige, ki jih beremo, dostopne tudi v avdio obliki, ponudila članom, da aktivno sodelujejo pri izbiri materiala za branje. Tako na vsakem srečanju prisotni člani predlagamo in izglasujemo književno delo, ki ga bomo obravnavali naslednjič.«
In ko je napočil čas za prvo srečanje bralnega kluba v živo, sta z Brankom doživela hladen tuš. »Prvo srečanje je bilo, žal, popolno razočaranje, saj ni prišel nihče. Razlog je bil verjetno v tem, da nisva dovolj oglaševala dogodka ter že nekaj dni vnaprej napovedano slabo vreme. Pozneje sva od ene izmed članic, ki se nam je pridružila nazadnje, izvedela, da se je želela srečanja udeležiti že večkrat, pa zaradi slabih vremenskih razmer tega ni storila,« je povedala Špela, ki meni, da sta se z Brankom med druženjem in na srečanjih bralnega kluba naučila marsikaj.
»Ugotovila sva, da Branko pozna veliko knjig in ima veliko predlogov, kaj bi lahko brali, hkrati ima pa zaradi bivanja v inštituciji manj izkušenj s komunikacijo v skupini in zato pri tem potrebuje več pomoči kot sva mislila na začetku. Svoje življenje v zavodu je opisal kot kraj, kjer so uporabniki precej prepuščeni sami sebi, nimajo veliko možnosti za sprejemanje odločitev, niti spodbude pri njihovem uresničevanju, zato je bil precej pasiven, imel je malo izkušenj in bil posledično manj samozavesten. Ker pa je bil vztrajen in trdno odločen, da želi ustanoviti bralni klub, se je ob podpori prostovoljk in osebnih asistentov potrudil in se spopadel z novimi izzivi. Tako ga je na začetku skrbelo, kako bo prišel do knjižnice, sedaj pa so mesečni obiski postali del njegove rutine,« je spoznanja naštevala 35-letna ljubiteljica klasične glasbe in zaključila: »Pomembna izkušnja, ki sva jo pridobila pa je, da se splača vztrajati, tudi ko se zdi, da ti ne bo uspelo. Ustanavljanje bralnega kluba je bolj maraton kot šprint, zato se stvari ne odvijajo vedno dovolj hitro in po načrtu. Pojavljajo se nove ovire, kar pa ne pomeni, da jih ni mogoče premagati ali obiti. Del izkušenj je včasih tudi kakšno razočaranje. Ampak občasen neuspeh, očitno, ne pomeni vedno poraza, je bolj kot v romanu – tam problem ne pomeni konca, ampak samo zaplet.«
