»Mika me, da bi še enkrat obiskala Jemen, Sirijo in Egipt, toda povsod divjajo vojne ali pa je prenevarno. Želim si obiskati Lizbono in Španijo, ampak ne vem, kako dostopni sta. V primeru, da tam ne bi bilo dostopno, bi si v Toskani poiskala nastanitev na kakšni kmetiji s prijetnim ambientom, kjer bi uživala v lokalni kulinariki, torej dobro pila in jedla, ter se družila,« pravi Zumra Jašarević.
Zumra je izjemno odločna in neodvisna ženska. Sprva se ji je bilo sprva težko sprijazniti s tem, da ji zdravje peša. »Dokler sem lahko, sem rinila – službo, potovanja, vse. 20 let sem govorila, da se ne bom usedla na voziček. Pa se mi je zgodilo, da sem se usedla na voziček, če sem hotela videti največji park tulipanov v Nizozemskem. Če bi prej izpregla, torej se sprijaznila s svojim stanjem, bi mi bilo lažje. Sedaj drugim, ki so v podobni situaciji, polagam na dušo, naj spregledajo prej kot jaz. Eni se sprijaznijo hitreje, drugi kasneje. Toda moraš se sprijazniti, da se znaš prilagoditi novemu načinu življenja,« pravi energična 55-letna ekonomska tehnica.
Najprej se je osebne asistence otepala: »Težko je bilo priznati, da potrebujem pomoč. Prijatelj me je prepričeval in pojasnjeval, kaj osebna asistenca sploh je. Na začetku sem imela odpor, odločitev se mi je zdela problematična. Potem sem šla na razgovor na društvo YHD in mi je odleglo! Ko sem dobila prvo asistentko, sem bila izjemno zadovoljna. Še danes sva v stikih – pa ne samo z njo, tudi z vsemi ostalimi.«
Dolgoletna uporabnica osebne asistence nadaljuje: »Se pa vsakdo ne obnese kot asistent, ampak to je normalno. Konec koncev nikjer ne piše, da bom sama všeč vsem; asistent in uporabnik morata biti usklajena, vsaj karakterno se morata ujemati. Tudi če asistent vse obvlada, pa z uporabnikom ni vsaj malo značajsko kompatibilen, bosta težko sodelovala na dolgi rok.«
Če je bila Zumra nekoč skeptična glede osebne asistence, sedaj te dileme nima več. »Brez asistence, bi bila sedaj, ko se mi je stanje poslabšalo, prikrajšana za popolnoma vsa življenjska opravila. Od osebne nege, kuhanja, pospravljanja do opravkov zunaj. Razlika v kakovosti mojega življenja bi bila kot dan in noč – normalnega življenja ne bi imela več,« poudarja Zumra Jašarević.
Čeprav je upokojena, še vedno spremlja, kaj se dogaja na področju računovodstva; tako lahko prijateljem priskoči na pomoč s koristnim nasvetom. Je izredno družabna, rada obiskuje koncerte in se izobražuje. »Ker ne morem več toliko ven, sedaj za prijatelje organiziram srečanja pri sebi doma. Rada kuham, zato jim vselej pripravim pojedino. Pred koronavirusom smo se srečevali v restavracijah, sedaj pa se to odvija pri meni doma – cel protokol, od predjedi naprej. Seveda pri tem upoštevamo vse varnostne ukrepe,« je pojasnila velika gurmanka, ki si je ne dolgo tega nazaj omislila v Dravljah vrtiček, kjer s svojima asistentkama vestno vrtnari.
V življenju je Zumra Jašarević že veliko doživela, zato ji je jasno, da mora biti od časa do časa nekoliko potrpežljiva: »Včasih se mi stanje poslabša in takrat nekaj časa ne morem nič. Ampak potem pa vse nadoknadim za nazaj. Grem v Mostec, na Koseški bajer, izlet ali v živalski vrt. Odpravim se v staro Ljubljano, na koncert, potep ali v kino … Kadar lahko, življenje zajemam z veliko žlico!«
Vir fotografij: Osebni arhiv Zumre Jašarević
