Stojan Rozman prihaja iz Slovenj Gradca in je utelešenje aktivnega uporabnika. Tako je v Društvu paraplegikov Koroške in Društvu YHD v nadzornem odboru, opravlja pa tudi delo socialnega referenta. Septembra ob občinskem prazniku Mestne občine Slovenj Gradec in Tedna mobilnosti organizira dogodke pod okriljem Festivala drugačnosti. Je član Sveta invalidov številnih koroških občin ter tako skrbi za odpravljanje arhitektonskih ovir in ustvarjanje primernega okolja ter položaja za hendikepirane v družbi. Konec poletja skupaj z občino Črna na Koroškem organizira Poletni popoldan poezije. Sodeluje pri projektu Multimodalna mobilnost, namen katerega je popis arhitektonskih ovir, izdelava zemljevidov in aplikacije za hendikepirane ter spletnih strani, ki so dostopne oziroma prilagojene za različne hendikepe. Je član delovne skupine akcije Gibalno ovirani gore osvajajo (GOGO), aktiven je v društvu SLO-Canis, kjer je skupaj z zainteresiranimi pripomogel k sprejetju Pravilnika o psih pomočnikih. Sedaj sodeluje pri poenotenju evropskega standarda za pse asistente in izvornem slovenskem standardu za terapevtske pse. Je tudi član sveta mestne četrti. In kot da vse to ne bi bilo dovolj: »Ponovno sem član uspešne atletske ekipe, navkljub poškodbam. Aktiven sem toliko, kolikor mi zdravje dopušča. Brez osebne asistence pa to vsekakor ne bi bil,« je 58-letni Stojan Rozman navedel razloge za svoje vsestransko udejstvovanje in sodelovanje na različnih področjih.
»Vse, kar delam, me gradi, krepi in razveseli. In vedno odkrijem kaj novega – nove zanimive ljudi ali izzive. Ostajam živ in koristen,« pravi Korošec, ki si energijo za nove podvige nabira v naravi, ter dodaja: »Rad tudi potujem in plavam v morju.« Stojan v prostem času bere in rešuje sudoku, občasno pa se poda tudi na obisk koncerta ali v kino. In kako je vsa ta leta nazaj sploh izvedel za društvo YHD? Malo je pobrskal po spominu, nato pa iskreno priznal: »Mislim, da je bilo v nekem pogovoru, ko so ‘stari paraplegiki’ pljuvali po ‘nekih čudakih’. Sprva sem bil zgolj uporabnik, a sem se nato čez čas pridružil boju za sistemsko ureditev osebne asistence.«
Čeprav je sedaj že prekaljen maček, kar se vodenja in upravljanje osebne asistence tiče, pa se je na začetku vseeno boril z dvomi: »Bom na predstavitvenem pogovoru dobro predstavil sebe, svoje potrebe in dejavnosti? Ali bom dober učitelj asistentom – dosleden, jih bom odbijal? Prisoten je bil strah, da se z asistentom ne ‘ujamema’.« Pred osebno asistenco sta zanj skrbela starša, uporabljal je tudi pomoč na domu in si razvil lastno »mrežo prostovoljcev«, ki so mu, kadar je potreboval, priskočili na pomoč, tudi preko javnih del: »Od sprejetja Zakona o osebni asistenci pa … letim na oblaku. Čutim se varno. Hej, lahko si nekaj zaželim, ne glede na del dneva, meseca ali leta, ko to tudi dobim, ustvarim,« je poln elana inženir varstva pri delu in varstva okolja, ki priznava, da med njim in osebnimi asistent(kam)i včasih prihaja tudi do konfliktov.
Foto: osebni arhiv Stojana Rozmana
»Ja pride. Sem hitro razdražljiv in osoren – sploh, ko me kaj zdravstveno matra, pa asistent ne naredi, ali pa naredi slabo oziroma prepočasi. Opravičilo mi gre stežka iz ust, a imajo po drugi strani moje asistentke tudi debelo kožo. Sem mi je pa pred leti zgodilo, da me je asistentka pustila samega. Sedaj, če je kaj narobe, v komunikacijo kot mediatorja vključim koordinatorko. Tu pa je še, seveda, pogovor ob kavi,« brez dlake na jeziku rayloži Stojan, ki je imel čast videti znamenito glasbeno skupino Pink Floyd v živo. Je tudi izredno kritičen, v kakšnem stanju je osebna asistenca trenutno: »Zaskrbljen sem – glede na to, da dobivajo osebni asistenti tako mizerno plačo. In vse te nejasnosti, kam spada osebna asistenca (pod javno upravo ali ne, op. a.), pri tem mislim na koronske dodatke. Morda bodo reforme v organizaciji, tudi zdravstva, prinesle nek pravi status in veljavo. Kot bivši član ocenjevalne komisije pa sem zgrožen, kdo vse je dobil pomoč. Veliko uporabnikov spada v dolgotrajno oskrbo – saj so nezmožni za neodvisno življenje. Zakaj nimamo uporabniki več besede oziroma nismo del ocenjevalnih komisij? To je mogoče samo, če si visoko izobražen. Tu je še aplikacija za beleženje prisotnosti na delu, v katero kot uporabnik nimam vpogleda, kaj šele možnost potrjevanja, čeprav sem jaz tisti, ki vodi in ureja svojo osebno asistenco. Sploh ne vidim ne pravnih ne ekonomskih učinkov. In še bi se našel kak praktični ‘non-sens’.«
