»Preden sem se odločila za osebno asistenco sem zelo dolgo oklevala. Mož mi je umrl, imam dve odrasli hčeri. Ena se je odselila, z drugo živiva na istem naslovu, vendar ni moja asistentka, pomaga mi prostovoljno. Svoje otroke sem vzgajala, da bodo samostojni, živeli sami in zase poskrbeli. Nisem pristajala na to, da bi bila svojim otrokom v breme. Ko je mož umrl, sem bila postavljena pred dejstvo ali grem v Dom starejših občanov, kjer bodo prevzeli nadzor nad mojim življenjem drugi ljudje, ali pa se podam na pot neodvisnega življenja. Seveda zame tu ni bilo dvoma. S pomočjo osebne asistence živim neodvisno življenje,« je svoje začetke z osebno asistenco opisala Sonja Kristovič-Skubic, ki sedaj ugotavlja, da ji 30 ur asistence ne zadostuje za vse, kar bi si želela postoriti.

Spominja se, da je potrebovala eno leto, da je sama pri sebi razčistila in brez zadržkov sprejela v svoj dom tujo osebo. Toda pred tem je morala najti ustreznega izvajalca. »Načrtno sem se odločila za Društvo YHD, ker sem o njem zbrala nekaj informacij. Takrat še nisem imela pojma, kaj je neodvisno življenje. Dojela sem, da na tem društvu res delajo v dobrobit uporabnika. Sedaj vsak dan znova spoznavam, da je bila moja odločitev pravilna,« je s svojo izbiro zadovoljna Sonja, sicer velika ljubiteljica narave, ki se ji je življenje precej spremenilo, odkar uporablja osebno asistenco: »Takrat sem se odločila za popolno prenovo življenja. Sedaj sem izjemno aktivna, vključila sem se v različna izobraževanja – za izvajanje vrstniškega svetovanja, delavnic Bontonček … Poleg vseh teh aktivnosti imam še željo, da bi se potapljala. Sem se že dogovarjala s klubom iz Ruš, ampak nimam dovolj ur osebne asistence. Odkar sem se aktivirala bi potrebovala še najmanj dodatnih 14 ur. Sedaj imam urnik tako nabit, da asistenco porabim do zadnje minute. Ugotavljam, da je štiri ure na dan asistence premalo – to je dovolj za osnovno nego, sama vseeno potrebujem več pomoči. Če pa si slučajno privoščim izlet, mi gre cel dan in potem ostanem naslednji dan brez pomoči.«

Ko je gospa Sonja vstopila na trg dela, kljub svoji visoki izobrazbi ni bila konkurenčna, ker so bile ovire v okolju enostavno prevelike: »Stavbe niso imele prilagojenega dostopa za vozičke. V tistem času se o inkluziji, hendikepu in osebni asistenci sploh ni govorilo. To so bili časi, ko so hendikepirane otroke visoko izobrazili, nato pa so jih poslali domov kot nesposobne za delo z minimalnim denarnim nadomestilom. Kljub temu sem si v tistem obdobju kot prostovoljka pridobila delovne izkušnje pri delu z otroki.«

Potem si je sta si z možem želela ustvariti družino in tudi tam ni potekalo vse gladko. »Mož je bil zaradi moje bolezni upravičen do porodniškega dopusta namesto mene. Na Centru za socialno delo so mu dejali, da je to sicer res, da pa bodo postopki trajali toliko časa, da bo šlo to leto dni prej naokoli. Namesto tega so predlagali, da naj raje po ustaljenem postopku odda otroka v rejo, mene pa namesti v Dom starejših občanov. Predsodki so bili takrat na ta račun tako veliki, da je moral mož zamenjati službo,« je nerazumevanje in togost različnih inštitucij opisala 62-letna Sonja, ki živi v pritlični hiši z vsemi prilagoditvami in potrebnimi pripomočki.

»V znanem okolju lahko še hodim in sem delno samostojna, imam pa prilagojeno posteljo, kopalnico in počivalnik. Odkar imam osebno asistenco je hči razbremenjena in živi svoje življenje, ne pa da zame kuha! Moje počutje se je izboljšalo in dvignila se mi je samozavest. Že samo občutek, da lahko svoje vsakdanje opravke opraviš sam, osvobaja. Kadar želim, da mi pomagajo domači, moram počakati, da imajo čas zame. Ni, da ‘pritisnem na gumb in že letijo’. Moji domači tega niso vajeni, niti si tega ne bi želela. Z asistentom pa lepo vse postorim v svojem času, ki mi je na voljo,« je še zadovoljno zaključila Sonja Kristovič-Skubic.