V aprilu in drugi polovici maja so morale študentke in študenti 3. letnika Fakultete za socialno delo opravljati prakso. In tako smo na društvu YHD v pisarni dobili »okrepitve«, saj se je kolektivu pridružila še ne 22-letna Lucija Marković, ki se je na prakso prijavljala z mislijo, da jo zanima predvsem delo na področju hendikepa. »Na Fakulteti smo imeli pri prijavi sistem ‘prvi pride prvi melje’, tako da želene prakse v varstveno-delavnem centru u nisem dobila. Ko sem brala seznam preostalih organizacij, s katerimi se lahko študentje dogovarjamo za prakso, sem klicala in pisala vsem možnim organizacijam, ki se ukvarjajo s hendikepom – med njimi je bilo tudi društvo YHD. Takrat sem prvič slišala za YHD, in ko sem pogledala vašo spletno stran, mi je v oči takoj padlo, da gre za uporabniško organizacijo, kar je nekaj res redkega. Natalija (usklajevalka osebne asistence in strokovna vodja pisarne, op. a.) je odgovorila na moje elektronsko sporočilo in čez nekaj tednov sem že bila tu. Vesela sem, da sem na koncu ‘pristala’ pri vas, saj mi je bilo res dragoceno, da sem dobila izkušnjo prakse na organizaciji, ki za razliko od varstveno-delavnega centra, ki je inštitucija, verjame v deinsitutcionalizacijo,« je o začetkih in navezovanju prvih stikov z društvom YHD spregovorila Lucija Marković, ki v prostem času rada piše in bere poezijo. Za študij socialnega dela se je Mariborčanka odločila, ker ji je bila v gimnaziji neizmerno všeč sociologija in je želela študirati nekaj v povezavi s tem.

»Pritegnilo me je, da se kot socialni delavec poleg tega, da se učiš teoretične osnove, lahko tudi aktivno udejstvuješ in ljudi podpiraš tam, kjer te potrebujejo. Od takrat naprej je bil moj glavni cilj, da se vpišem na ta študij,« je svojo poklicno odločitev utemeljila Lucija, ki je svoj interes za delo z ljudmi s hendikepi poglobila v 1. letniku študija. Takrat je namreč opravljala prostovoljsko delo pri organizaciji, ki se ukvarja pretežno s slepimi in slabovidnimi otroci. Izkazalo se je, da je Luciji delo z uporabniki zelo blizu. Lani je zato kot prostovoljka delo opravljala v okviru Varstveno-delavnega centra Tončke Hočevar – dodelili so ji uporabnika, s katerim se je enkrat do dvakrat tedensko družila. »Za prakso na tem področju sem se tako odločila prav zaradi pozitivne izkušnje, ki sem jo dobila med sodelovanjem s tem uporabnikom. O populaciji, s katero se ukvarja društvo YHD, sem tako nekaj že vedela na podlagi izkušenj, ki sem jih dobila preko omenjenih programov, hkrati pa sem največ izvedela na faksu, predvsem v okviru modula Socialna pravičnost in vključevanje. Kljub temu, da sem poznala osnove, sem se na učni bazi podrobneje seznanila z osebno asistenco in neodvisnim življenjem, o katerih prej nisem vedela veliko. Prav tako še nikoli nisem sodelovala z ljudmi, ki so gibalno ovirani, zato je bilo to zame nekaj novega,« je pojasnila Lucija, ki se v zadnjem času poglobljeno posveča svojim rastlinam, saj je, kot pravi sama, trenutno odlično obdobje za presajanje.

In kako je pravzaprav Lucija doživela izkušnjo prakse na društvu YHD? »Praksa na YHD je bila v prvi vrsti dragocena, saj sem se veliko naučila o konceptu neodvisnega življenja in o tem, kako se izvaja in koordinira osebno asistenco. Še posebej mi je bilo všeč, da sem veliko informacij dobila iz prve roke – od uporabnikov samih. Naučila sem se veliko tudi o tem, kako delati v ekipi, znotraj katere sem se počutila zelo sproščeno. Nikoli mi ni bilo ‘mučno’ iti na prakso, saj sem vedno vedela, da bodo v pisarni ljudje, s katerimi se razumem, jim nisem v napoto in se z mano radi pogovarjajo; tudi o zasebnem življenju. Prakso bi opisala tudi kot zelo raznoliko, saj sem se v okviru nje udeležila izobraževanj, velikokrat šla na teren, se seznanila z administrativnim delom in poleg osebne asistence tudi s programom Neodvisno življenje hendikepiranih. Dneve v pisarni sta mi popestrila tudi kužka Gvido in Rory,« je svoje vtise povzela Lucija in nadaljevala: »Ko sem prišla prvič v pisarno in sta bila tam kužka, sem se počutila veliko bolje, saj sem bila pred tem nekoliko nervozna. Dobila sem občutek, da so zaposleni, če dovolijo kužka, gotovo tudi sproščeni.« Kužka, informacije uporabnikov iz prve roke in veliko novega znanja o osebni asistenci so zagotovo zaznamovali prakso Lucije Marković, toda vseeno je bila pozitivno presenečena še nad enim vidikom dogajanja na društvu YHD.

»Najbolj pri vsem je izstopalo, kako človeški so zaposleni. Preden sem prišla na prakso sem si predstavljala, da bo okolje veliko bolj formalno in ne bo prostora za napake ali šibke plati. Hitro sem ugotovila, da so zaposleni avtentični; ni jim problem priznati, da kdaj kaj zamudijo ali, da jim je določeno pisarniško delo nadležno. Zaradi tega mi je bilo veliko lažje priznati, da tudi sama recimo ne obvladam programa Excel in me zaradi tega ni bilo sram – temu smo se lahko nasmejali in se celo podprli. Izstopalo je tudi, da se organizacija v veliki meri ukvarja tudi z osebnimi asistenti, ne samo z uporabniki, česar do zdaj še nisem izkusila. Menim, da mi je praksa tako omogočila bolj celostno razumevanje odnosa med uporabniki, osebnimi asistenti in organizacijo, kar me je strokovno in osebnostno zelo obogatilo,« je svoje misli nizala Lucija, ki ima z društvom YHD skupno še eno strast – aktivizem.

»Že od nekdaj imam močan čut za pravičnost, saj sem se v otroštvu vedno kregala s fanti, če so na primer rekli kaj nesramnega o kateri punci. Med študijem me je še posebej navdušil izbirni predmet Družbena gibanja in družbene neenakosti, pri katerem smo se pogovarjali o različnih aktivističnih gibanjih in njihovem razvoju skozi zgodovino, poleg tega pa smo se v okviru predmeta udeleževali tudi protestov. Tako sem dobila občutek, da je včasih potrebno tudi radikalno razmišljanje in organiziranje za doseganje potrebnih sprememb. Aktivizem zame ni le udeležba na protestih, ampak tudi način razmišljanja in delovanja – tudi to, da v vsakdanjem pogovoru izpostavim izrečene nepravičnosti in vse vrste diskriminacije, se zavzemam za pravice marginaliziranih skupin, o tem berem in se izobražujem,« je zaključila pogovor Lucija Marković, ki si je kot majhna deklica želela postati igralka, saj se je dolga leta udejstvovala v otroškem, kasneje pa še v improvizacijskem gledališču.