Soline v Sečovljah so en in edini slovenski narodni morski park, ki mu ni para. Poleg parkirišča stoji prisrčna lesena hiška, iz katere nas je toplo pozdravila vratarica. Medtem ko za hendikepirane vstopnine ni, pa je bilo treba za spremljevalce odšteti simboličnih sedem evrov. Pot nas je skozi zapornico vodila nekaj metrov naprej do odseka iz desk, ki se nahaja nad vodo in pod katero so zbiralniki soli. V zbiralnikih smo videli živahno morsko življenje, pod njim pa še posebno plast gline, ki se imenuje petola. Pot po deskah, ki so mimogrede prav prijetne za vožnjo z vozičkom, nas je peljala slab kilometer naprej, kjer stoji kamnita hiška, opremljena s sanitarijami, ki pa žal niso primerne za dostop z vozičkom. V hiški domuje tudi trgovinica s spominki, v kateri so na voljo različni izdelki, ki vsebujejo piransko sol; kupite lahko čokolado, vina, milo itn. pa tudi sol, ki je nabrana pri prvi »žetvi« in jo solinarji imenujejo solni cvet. Ko smo zapustili trgovinico, smo se podali naprej po asfaltni cesti (še slab kilometer) do prijazne notranje okrepčevalnice, ki je poleg jadralnega kluba Piran. Nazaj grede je bila pot, ki vodi do parkirišča, povsem asfaltirana, pogled na soline pa je zelo prijeten, saj se tam zvrstili tisočeri bazenčki soli.
Le nekaj kilometrov stran od solin, v neposredni bližini hrvaške meje, stoji vas Parecag. Tam se nahaja gostilna z imenom Mama Marička, ki je last Darka Klemna – nekdanjega tekmovalca iz resničnostnega šova MasterChef (dostikrat nastopa tudi v reklamah za Lidl, skupaj z Mihom Brajnikom). Naleteli smo na prijeten ambient s prijazno postrežbo, ki je na zelo visoki ravni, gostilna je dostopna za vozičke, hrana pa izvrstna. Naročili smo njoke z jurčki, ki so se božansko stopili v ustih, poleg pa še hobotnico, popečeno na žaru in na posteljici iz ješprenja, s sokom rdeče pese. Meso hobotnice je bilo zelo mehko, ješprenj pa okusen, s kančkom pridiha oljčnega olja. Zraven smo naročili še meso s testeninami, po njihovo »makaronflajš«, gre pa za testenine v smetanovi omaki z zelišči, ki jih na vrhu krasi perfektno popečena svinjska ribica. Na koncu smo za sladico naročili še čokoladni vulkan – neke vrste čokoladnega »muffina«, polnjenega z vročo čokolado, oblitega z omako iz robidnic ter okrašenega s tapioko. Osebno sem pogrešal še listek limete, ampak ta bi mogoče lahko bil tudi odveč, saj v tem primeru načelo »manj je več« absolutno drži.
Moja ocena: 10/10
Ocenil in zapisal: Aleksander Praprotnk
