Vedno sem se spraševala, kje je center za čustvovanje. Ali je ta v možganih ali v srcu? Prepričana sem, da je naše čustveno odzivanje najbrž v srcu. Ko sem bila zelo čustveno prizadeta me ni bolela glava, temveč me je zelo stikalo pri srcu. To seveda ni noben relevanten dokaz, ampak le moje domnevanje. Ko sem meditirala, sem videla v srcu črno piko, ki je bila kot središče atoma. Okoli nje pa so bila, kot elektroni pri atomu, ujeta v orbito življenja različnih čustev kot so ljubezen, empatija, žalost … Ti elektrončki so se vrteli zelo, zelo hitro. Najbolj hitri so bili tisti, ki so zastopali potrebo po delu. Kajti delo in zaposlitev sta zelo pomembna za čustveno stabilnost in zdravje. Ta potreba uravnovesi gibanje ostalih elektronov, saj z delom lahko dobimo prijatelje, prikrijemo žalost, osmislimo življenje in smo neznansko srečni, ko za svoje delo dobimo plačilo. Lahko v obliki denarja, lepe besede ali kakšni drugi materialni ali nematerialni dobrini. Že lepa beseda je včasih dovolj. Zaposlitev v službi ali doma nam pomaga do samorealizacije in pozitivne samopodobe. Pa vendar duševni bolniki težko pridemo do redne zaposlitve, kajti bolniško potrdilo izda našo skrivnost. Žal ne moremo delati kot ostali ljudje, ampak lahko opravljamo delo, ki je prilagojeno našim zmožnostim (z več odmori, mogoče ne vsak dan, ne za polni delavni čas, ne v sodelovanju z ostalimi bolniki), a žal so to le lepe sanje. Ko sem prišla prosit za službo so bili sicer zelo prijazni in vljudni, vendar je delavno mesto dobil nekdo, ki ni imel tovrstne diagnoze. Tako zelo sem si želela imeti vsaj majhno službico, ki bi mi pomagala zapolniti čas, ki se je brez le-te vlekel kot »čigumi«. Kot neizpete sanje biti pomemben, za nekaj odgovarjati, skrbeti za koga. V tej službici srečamo ljudi, ki lahko postanejo potencialni prijatelji, tako smo veseli, ko nas pozdravijo z nasmehom in kako smo šele razočarani, ko šepetajo za našim hribom.

Ko sem ugotovila, da mi dela na normalnih razpisih ne bo uspelo dobiti, sem si omislila delo kustosinje v lastni galeriji in bila sem presrečna. Tu sem sama določala svoj delovni čas; če sem se počutila slabo, sem lahko delo preložila na jutri. Vendar pa nikoli nisem zavrnila obiskovalca, ki je prišel na ogled galerije. To moje delo je bilo nagrajeno s številnimi prijaznimi nasmehi in dobro napitnino. Dobila sem tudi priznanje občine Črnomelj za uspešno vodenje mojega društva – Baričeva hiša. To je bil poklon Bele krajine meni, da kot duševni invalid lahko dobro opravljam delo. Priznanje mi je dvignilo samozavest in zavedanje, da sem prestopila nevidno mejo med duševnimi bolniki ter da lahko resno opravljam delo. Seveda mi je bil v veliko pomoč Valter, moj partner, s katerim sva imela zelo dobro medsebojno neverbalno komunikacijo in mi je priskočil na pomoč, kadar sem imela težave.

Nekoč sem dejala, da te mora nekdo imeti rad, da se lahko izviješ iz primeža duševne bolezni. Resnično sem bila deležna podpore vseh ljudi, ki so me obkrožali; slikarjev, ki so razstavljali v galeriji in gostov, ki so prihajali na naše otvoritve. Zelo sem jim hvaležna, kajti 20 let, kolikor je trajala ta moja zaposlitev, je pustilo sled sreče in veselja ob delu in mi omogočilo neko normalno življenje (ali je življenje z duševno boleznijo normalno življenje?). Tudi »jast« in moje delo je nekaj štelo v Poljanski dolini ob Kolpi. Galerijo smo zaprli z začetkom epidemije covid-19, vendar se pri hiši še vedno ustavi kak popotnik in vpraša, kje je Baričeva hiša in tista galerija. Moj primer je primer dobre prakse za osebe s težavami v duševnem zdravju – da si sami poiščemo zaposlitev in uživamo v tisti dejavnosti, ki je najbližja naši duši. Tudi hobi lahko postane redna in dobra zaposlitev. Kadar se nisem ukvarjala s slikami, sem pisala knjige in s pomočjo društva Šent izdala štiri knjižice o duševni bolezni. Vendar vsega tega ne bi uspela doseči sama, brez podpore Valterja in dobrih prijateljev, ki sem jih spoznala tekom svoje zaposlitve. Moj primer naj bo v spodbudo vsem, ki iščejo službo, saj lahko hobi postane služba. Ponosna sem nase, saj mi je Baričeva hiša omogočila dvajset let srečnega življenja.

Zapisala: Lidija Maričič

Foto: Pixabay.com