»Programu sem se priključila zaradi potrebe, a mi je bilo sprva zelo težko, saj nisem znala sprejemati pomoči tuje osebe. Najtežje je bilo sprejeti pomoč in spustiti neznano osebo v svoj dom, da mi pomaga – še posebno pri osebni higieni in negi. Spremljal me je slab občutek, ko sem jo vodila skozi načrt dela. Težko mi je bilo tudi povedati, če sem bila s čim nezadovoljna, ko delo ni bilo dobro opravljeno,« je uvodoma povedala Romana Šteblaj, ki zaradi svojega hendikepa v vsakdanjem življenju potrebuje nekaj pomoči, a ne toliko, da bi dosegla vstopni prag (30 ur na teden) in bila upravičena do osebne asistence v okviru zakona. Zato se je priključila alternativni storitvi društva YHD Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH), ki tovrstnim uporabnikom in uporabnicam nudi osebno pomoč na domu. »Največja prednost te storitve je, da mi omogoča neodvisno življenje, saj nisem odvisna od pomoči domačih. Hkrati storitev uporabljam v okviru potreb,« je nadaljevala vselej dobro razpoložena Romana, ki jo poleg osebne pomočnice redno obiskuje tudi prostovoljka Barbara, s katero imata precej skupnih točk in ji pomaga v sklopu drugega oziroma novega prostovoljskega projekta društva YHD, poimenovanega Medsosedska – medgeneracijska pomoč.
FOTO: osebni arhiv Romane Šteblaj
»Prostovoljka skoraj nikoli ne pride praznih rok. Rada ima čaje in vedno preizkuša različne znamke in okuse. In zelo pogosto prinese nekaj vrečk tudi meni za degustacijo. Ponavadi se najprej malo podkrepiva s hrano in pijačo, poklepetava in potem sledi akcija. Ko opraviva, kar sem si zadala tisti dan, skupaj pogledava kakšen na novoodkrit glasbeni video, ki nama je všeč,« je običajen potek njunega druženja opisala Romana, ki jo navdušuje, kadar postanejo svetopisemske vrstice žive in jo nagovorijo, kar je še ena dodatna stvar, ki si jo deli s prostovoljko. »Pogovarjava se tudi o aktualnih dogodkih po svetu in jih v luči svetopisemskih zapisov in napovedi skušava razumeti ter prepoznati čas, v katerem živimo,« je pojasnila Romana, ki je izjemno aktivna na več področjih.
Tako je ena izmed izvajalk delavnic za otroke Bontonček, ki so namenjene ozaveščanju o življenju hendikepiranih, enakih pravicah vseh, predvsem pa preprečevanju nastajanja stereotipov o hendikepiranih in odpravljanju že nastalih. V prostem času rada ustvarja, pa naj gre za izdelovanje čestitk in drugih izdelkov ali barvanje pohištva. Veliko časa posveča tudi Mednarodni krščanski skupnosti; za slavljence skupnosti izdela in napiše rojstnodnevne čestitke, v Nedeljski šoli poučuje otroke, za nameček je tudi vodja skupine Zoom za blagoslavljanje dežele. Ob vsem tem Romani ne zmanjka časa za druženje s prijatelji, skrb za 40 ločnic, ki jih ima v stanovanju, gojenje zelišč na balkonu, igranje štrbunka, poslušanje glasbe, fotografiranje itn. Kako ji vse to uspeva? »Sem borbenega duha, a optimistična in vesela. Rada pomagam in dajem, presenetim koga s kakšno drobno pozornostjo. Z leti sem se vseeno naučila reči NE in se ne pustim izkoriščati. Se pa zgodi, da se še vedno kdaj ujamem v to zanko, kar mi sploh ni všeč. Za nekatere pa sem verjetno naporna perfekcionistka,« je v smehu razmišljala velika ljubiteljica krščanske duhovne glasbe, ki je po izobrazbi Organizator kulturnega življenja. »Poklic, ki je bil, ki ga ni več in ga verjetno ne bo nikoli več. Sem zadnja generacija usmerjenega izobraževanja, ko je bila Poljanska gimnazija preimenovana v Srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič. Tja sem šla po priporočilu šolske zdravnice, saj se zaradi artritisa ni bilo smiselno šolati za poklic, ki ga ne bi bila zmožna opravljati,« je zaključila svojo osebno pripoved 55-letna Romana, ki je sedaj invalidsko upokojena.
