Včeraj nas je mnogo prehitro zapustil predragi prijatelj, sodelavec, borec za neodvisno življenje, soustanovitelj in ključni člen društva YHD, filozof in sociolog kulture ter vedno družbeno angažiran Emil Bohinc.

(galerija slik)

“Poslavljamo se od našega prijatelja in borca za neodvisno življenje. Prvi, pogumni in neomajni. Slava mu!” (Elena)

“Emil, več kot 30 let so bila naša življenja trdno prepletena, marsikdaj celo bolj in tesneje kot so prepletena življenja družinskih članov … skupaj smo se veselili, žalostili, jezili, jokali in smejali … ves čas smo se imeli radi, kar smo si premalokrat povedali … in tudi, ko se nismo strinjali, smo si lahko odkrito povedali vse … in skušali  najti kompromis med različnimi pogledi … najpogosteje si bil ravno ti tisti, ki je uskladil robove, jih pooblal, da so se znova prilagajali, na novo sestavili … s svojim mirnim značajem si umiril marsikatere razburkane strasti … večinoma si bil redkobeseden, a ko si se odločil spregovoriti, je bilo to to … težko si dal kaj pisnega od sebe – in tu sva si podobna … tudi jaz ne najdem pravih besed, ki bi povedale to, kar mislim, kar hočem povedati … ali čutim – kot sedaj …

Skupaj smo odkrivali svet, glasbo, filme, knjige, pridobivali izkušnje … prva leta nenasitno, vsak dan kakšen koncert, kino, Metelkova … skupaj smo pripravljali družabne večerje … predvsem pa se veliko pogovarjali … o vsem, vsepovsod, kadarkoli …

Skupaj smo odraščali, živeli, skupaj smo se starali … in soočali s spremembami – osebnimi, skupnimi – prepleteno …

Na začetku smo samo želeli živeti kot ostali študentje in skozi odpravljanje ovir na tej poti so zrasle ideje in projekti, kako spremeniti realnost in družbo, v kateri smo se znašli … treba jo je bilo spremeniti … tako smo čutili ves čas … nismo vedeli, da bo nekaj, kar smo začeli delati iz lastnega prepričanja, postalo naše delo in zaposlitev … marsikaj, kar je danes samoumevno ni bilo dostopno … morali smo se boriti in trdo delati, da so se postopoma odstranjevale ovire na naši poti … morali smo si izmisliti nove poti in načine.

Že pred 30 leti smo zavračali institucije in se začeli boriti za neodvisno življenje in osebno asistenco… veliko prej kot so to začeli ostali in veliko preden je to postala pravica po Konvenciji o  pravicah hendikepiranih … skupaj z Eleno si skozi svojo izkušnjo in načinom življenja dokazoval in dokazal, da je osebna asistenca možna in mogoča … ZA VSE, ki jo potrebujejo in želijo živeti neodvisno življenje in da je to pravica … pravica in tudi odgovornost.

Za kuhinjsko mizo na Neubergerjevi smo  na osnovi ideje modela tvojega in Eleninega življenja napisali prvi program osebne asistence … zmišljevali smo si metode in na osnovi primerov spisali prve postopke … po 20 letih boja in trdega dela je ta naša prvotna ideja končno postala uzakonjena pravica … včasih smo bili že čisto izčrpani, a kljub temu se nismo predali … pobrali smo se in šli dalje … tudi sedaj našega dela ni konec … še vedno večina ne razume, kaj je osebna asistenca in neodvisno življenje, tako da ne smemo umolkniti in pustiti, da se nekaj, za nas skoraj sveto, tako sfiži …

Na naši poti smo se srečevali z mnogimi, nekateri so se nam priključili, nekateri so odšli drugam, nekateri so vztrajali z nami ves čas, nekateri so se znova vrnili in priključili našemu kolektivu … z mnogimi smo izgubili stike, z mnogimi smo se ponovno našli … edina stalnica pa je vedno bila naša trojica … ne morem verjeti, da te ni več in da te jutri ne bom videla v pisarni … da ne bomo imeli kosila skupaj … si povedali, kaj je bilo včeraj … kaj imamo v mislih za jutri … rada te imam in v mojih mislih, srcu je nastala praznina, velika in polna žalosti … edino kar jo zapolnjuje so spomini … toliko njih … in skozi njih, skozi svoj odtis v naših mislih, boš vedno z nami.” (Klaudija)

Emil Bohinc: Osebna zgodba

“Emil je izžareval mirnost, njegova prisotnost v pisarni društva je pomirjala. Besede je odmerjal zelo premišljeno. Kdo je ob tem najprej pomislil na oteženost njegovega govora, veliko pa nas je v tem opazilo njegovo sposobnost, da je znal z malo besedami povedati bistveno. Dostikrat je sestanke spremljal z blagimi nasmeški. Z njimi je bilo lažje brati podtone izrečenega. Njegov nasmeh ni bil nikoli sarkastičen, ampak vedno topel. Oddajal je občutek, da bomo zmogli urediti vse, kar je treba. To ni bila flegmatičnost, ampak optimizem nekoga, ki je sam že dosegel veliko.” (Domen)

“Emil je bil povezan z vsako mojo mislijo na YHD. Bil je tisti, ki se je boril in izboril za osebno asistenco. Idejni vodja. Poznala sem ga kot človeka, ki je vodil in živel svoje življenje. Z močjo. Ni potreboval agresivnosti, ni prepričeval drugih o svojem prav. Samo živel je to in verjel v svojo pot. Vedno sem občudovala pogumne ljudi, ki se upajo živeti to, kar so. Emil je bil eden tistih pogumnih, ki sem ga občudovala. Razširil mi je obzorje. To pa se mi zdi največ. Zato bo za zmeraj pustil pečat v mojem življenju.”  (Barbara)

“Bil je tih po naravi in glasen po dejanjih. Velik in poseben človek, človek, ki se je boril za vse, da bi bili enakopravni in imeli možnost živeti neodvisno življenje, in skupaj s kolegi se je boril tako dolgo, da je uspel. In to je njegova zapuščina vsem, ki sedaj lahko s pomočjo osebne asistence živijo neodvisno življenje. Bil je človek, ki je pustil velik pečat v Sloveniji in velik pečat na meni, pa čeprav sem ga poznala le eno leto.” (Miranda)

Pogrešali te bomo!

Tvoji sodelavci