Oksana Salyayeva je po rodu iz Ukrajine, v Slovenijo pa je prišla pred dvajsetimi leti – samo na na obisk k sorodnikom. »Nad to prelepo in čudovito majhno zeleno deželo sem bila tako navdušena, da sem si zaželela, da bi lahko ostala in živela tu. Moje želje so se uresničile in tako sem sedaj v Sloveniji že več kot 20 let,« je svojo ljubezen do deželice na sončni strani Alp opisala računovodkinja, ki prihaja iz drugega največjega ukrajinskega mesta Krivi Rih in dodala: »Nikoli si nisem mislila, da bom nekoč opravljala delo osebne asistentke.«
»Za osebno asistenco sem izvedela od prijateljice, ki je bila tudi sama zaposlena na društvu YHD. Najprej mi je ta poklic predstavila, potem pa povabila, če se še sama pridružim društvu kot osebna asistentka. Čeprav nisem imela predhodnih izkušenj na tem področju, sem sprejela izziv in začela delati. Letos mineva že četrto leto, odkar delam pri društvu YHD. Že res, da je vsak začetek težak, ampak mi je uspelo,« je pojasnila zgovorna mama dveh otrok, ki v prostem času rada bere knjige, kvačka in veze. »Moja trenutna želja pa je vzpon na Triglav,« še hitro pristavila ljubiteljica narave in gora.
To pomeni, da je dosledna tudi pri postavljanju meja, saj kot pravi sama: »Vsako delo zahteva in ima svoje meje, ki pa jih človek v določenih situacijah lahko malo pozabi. V trgovini med nakupovanjem se lahko z uporabnikom zabavaš kot s prijateljem, ampak vedno se moraš tudi pravi čas spomniti, da si v službi in ne na zabavi. Določenih pravil se pač držim, prav tako upoštevam norme, ker želim svoje delo opravljati pošteno in odgovorno, predvsem pa po navodilih uporabnika.«
Ker Oksana prihaja iz Ukrajine, ki je trenutno v vojni z Rusijo, se seveda tej žalostni temi ni mogla izogniti: »To, kar se dogaja v Ukrajini, in kako vse skupaj doživljam, je zelo težko opisati z besedami. Imam dva otroka, ki živita z mano in namesto, da bi bila sproščena in mirna, ker sta na varnem, nisem, ker so v Ukrajini ostali moji starši. Ne želita zapustiti svojega doma in svoje države in priti na varno v Slovenijo. Z njima govorim skoraj vsak dan preko video klica, kar mi vzame veliko energije in duševnega mira, ker nikoli ne vem, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek. Srčno upam, da bo vojne čim prej konec in bo kmalu nebo spet mirno, da moji starši lahko pridejo sem na obisk.«
Delo osebnega asistenta je na eni strani izpolnjujoče, na drugi pa terja od posameznika precej vloženega truda, če resnično želi zagotoviti svojemu uporabniku neodvisno življenje v domačem okolju in znotraj kroga svojcev, česar se zaveda tudi 44-letna Oksana: »Z uporabnikom se moraš najprej spoznati. Med sodelovanjem počasi spoznavaš njegove navade, potrebe in želje. To skupno delo, kjer sodelujeta dva, je oblikovalo in spremenilo moj karakter ter pogled na delo osebnega asistenta. Zame je bil to res velik izziv, saj naenkrat nisem bila jaz sama na prvem mestu, ampak nekdo drug, človek, s katerim sodelujem pri delu.«
Ker vsak dan preživi veliko časa s svojim uporabnikom, ni nič čudnega, če kdaj prihaja med njima tudi do razhajanj, a tudi glede tega je Salyayeva zelo zdravorazumska: »Dogaja se, da med nama pride do različnih pogledov na isto stvar. V takšnih primerih takoj povem, kaj me je zmotilo oziroma kaj mi ni všeč, takšna pač sem po značaju. Nato skušava najti nek skupni kompromis, da razrešiva to nelagodje ali nesporazum.«
