Mira Čas prihaja iz, zanjo odročne, Mislinje, saj so na tistem koncu Slovenije povezave javnega potniškega prometa bolj slabe, sama pa nima lastnega avta. Toda Mira je ena tistih uporabnic, ki ji nikoli ni nič težko in je dejansko utelešenje neodvisnega življenja. Medtem ko marsikateri uporabnik nerad zapušča udobje svojega bivališča, sploh, če nima lastnega ali organiziranega prevoza s strani društva, pa 62-letna Korošica, ki ima že od rojstva cerebralno paralizo, na drugi strani ne komplicira. Čeprav nima avta, se vseeno je skupaj z asistentko udeležila izobraževanja uporabnikov v Ljubljani. Preko spletnega portala si je rezervirala prevoz do Ljubljane in nazaj, nato pa se še dogovorila, da jo voznik odloži pred vrata društva YHD in ji pomaga z vozičkom. »Za društvo YHD mi je povedala prijateljica in odločila sem se mu pridružiti, ker sem znotraj društva videla perspektive v prihodnjem življenju za vse nas, ne samo zase. Spoznavala sem tudi, da se na področju hendikepiranih premikajo stvari naprej v pozitivnem smislu,« je svoje začetke na društvu opisala vselej nasmejana Mira Čas.

Da bi tudi sama kaj prispevala k izboljšanju razmer in bila aktivna, se je udeležila vseevropskega protesta Freedeom Drive, ko je ta potekal še v Strasbourgu (sedaj se odvija na dve leti v Bruslju). »Na Freedom Drive imam res lep spomin, saj smo s skupnimi močmi dosegli vse, kar imamo danes. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, da sem končno del družbe, ki odloča o svoji prihodnosti,« je pojasnila Korošica, ki rada raziskuje očem nevidne stvari: »Moja strast je astrologija, vendar ne gre samo strast – je tudi prijateljica, enako kot moja cerebralna paraliza. Že od nekdaj sem vedela, da sem drugačna od ostalih, saj sem vedela, da imam nekaj, česar drugi niso imeli. To mi je bilo na nek način položeno v zibelko. Ob tem seveda naletim na raznovrstne odzive in predsodke, saj se nekateri bojijo nevidnega oziroma neotipljivega; drugi pa te imajo za duhovno osebo.« Kljub oteženemu govoru Mira, ki najraje prisluhne ritmom skupine ABBA ali kakšni zimzeleni melodiji, nima težav s komunikacijo: »Stike vzdržujem preko telefona in ostalih družbenih omrežjih. Poleg tega pridejo k meni na obiske prijatelji in sorodniki.«

Ko je bila majhna si je želela postati zdravnica ali kriminalistka, zato se je odhoda v šolo veselila.

»Vendar me je čakalo presenečenje, presenečenje ob katerem se mi je podrl ves svet pred očmi, saj to ni bila tista šola, ki sem se je veselila. Hotela sem hoditi v šolo tako kot sestra in kasneje brat. Šolanje in bivanje v Vipavi (CIRIUS Vipava op. a.) me je zaznamovalo do te mere, da še dandanes ne maram takšnih in drugačnih inštitucij,« je svoje bridko razočaranje podoživela ljubiteljica risanke Tom in Jerry. To je bil tudi razlog, da je sama oziroma s pomočjo osebnih asistentov praktično skoraj do smrti skrbela za svojo mamo, ki je nikakor ni želela nastaniti v dom za starejše občane – torej inštitucijo, ki jo sama tako zelo sovraži. Sicer se je mami na koncu stanje poslabšalo do te mere, da je morala vseeno en mesec preživeti v bolnici, nato pa še mesec in pol v domu starejših občanov Prevalje.

In tudi zaradi te izkušnje si rdečelaska življenje brez osebne asistence težko predstavlja: »Verjetno bi bilo moje življenje drugačno. Verjetno bi bila sedaj že v inštituciji – najverjetneje v domu za starejše občane ali za hendikepirane, ki so metalno nesposobni odločati sami zase.«
Sedaj pa Miro čaka že nov mejnik v življenju – selitev iz hiše na hribu v prilagojeno stanovanje. »Kot za vsakega drugega posameznika je tudi zame ta selitev stresna, čeprav se obenem veselim tega dogodka. Saj ne odhajam daleč, tako da ostajam bolj kot ne v domačem okolju. Veselim se vsega in se pustim presenetiti, čeprav sem tudi tukaj, v tej hiši, doživela veliko lepega,« je s pozitivnimi mislimi zaključila vedno pozitivno naravnana lastnica prikupnega kužka Luckyja.