»Pred časom sem tri leta preživel na Švedskem, kjer sem se spoprijateljil s parom, znotraj katerega je vsak delal pri svojem uporabniku kot osebni asistent. Kdaj pa kdaj sem šel s prijateljem in njegovim uporabnikom na kavo, še raje pa smo šli skupaj na kakšno hokejsko ali nogometno tekmo. Takrat sem prvič slišal za ta poklic,« je svojo zgodbo začel pripovedovati Marjan Zajc, ki sicer na prvi pogled spada med novopečene osebne asistente, na drugega pa med stare po duši.

Po izobrazbi sicer vzdrževalec in monter energetskih naprav oziroma gastronom-hotelir je priznal, da mu delo z uporabniki občasno predstavlja precejšnji izziv: »Sam izjemno rad kuham, moj uporabnik pa ne zna, ker je večino svojega življenja preživel v inštituciji. Ker je vedel, da je hrana ena izmed mojih strasti, me je prosil, če mu lahko skuham neko jed. Z veseljem sem mu ustregel, saj sem njegovo prošnjo razumel, kot da se želi naučiti postopkov priprave določene jedi, ki jo ima rad, da jo bo potem lahko kuhal tudi z drugimi asistenti. Presenetilo me je, ker je nato odšel v drugo sobo gledat televizijo, mene pa pustil samega za štedilnikom. Poklical sem ga nazaj in mu razložil, da asistent dela po navodilih uporabnika in v njegovi navzočnosti. Sedaj vedno kuhava skupaj.« Seveda pa ima tudi delo osebnega asistenta svoje prednosti in Kosta (tako ga kliče njegov najboljši prijatelj) jih s pridom izkorišča: »Zaradi gibljivega urnika imam med tednom možnost najti čas za stvari, ki so drugim nepredstavljive. Ustreza mi, ker grem lahko za dva dni nekam na izlet ali pa koncert. V navadni službi si tega ne bi mogel privoščiti. Tako pa obvestim uporabnika in koordinatorja, kdaj bi želel biti prost, onadva pa to pri sestavljanju urnika upoštevata. Po drugi strani me deljen delovnik sili v to, da nekoliko izprežem, saj bi bil v nasprotnem primeru nenehno v pogonu, ker sem rad zunaj na prostem, sploh poleti. Tako pa si vmes vzamem čas za kosilo, spijem v miru kavo, si privoščim malo počitka, potem pa se odpravim nazaj na delo.«

Zgodilo se je, da se je Marjan že leta 2010 ponujal YHD – Društvu za kulturo in teorijo hendikepa kot prostovoljec, pa takrat še ni prišlo do sodelovanja. Je pa kot prostovoljec potem pomagal z inštrukcijami dve leti osnovnošolcem iz socialno ogroženih družin. Ko je 43-letni ljubitelj glasbe in kolesarjenja praktično čez noč ostal brez dela na račun epidemije kovida, se je prijavil na Zavod za zaposlovanje, rekoč: »Nekaj se bo že našlo. Neke hude ideje takrat nisem imel, kaj bom, me je pa moja tedanja svetovalka na dober oziroma pravilen način izzvala, da sem začel razmišljati, kakšno delo bi opravljal z veseljem. Na poti domov sem res začel razmišljati in se spomnil, da bi delal kot osebni asistent.« Navzven deluje 191 centimetrov visok gurman izjemno umirjeno, kar pa ne pomeni, da ga kakšna stvar ne more presenetiti ali ujeti nepripravljenega. »Ko sem prišel prvi dan na delo ob šestih zjutraj in me je pričakal uporabnik z mrežo in dvigalom, ki ju še nikoli nisem uporabljal. Njemu se je mudilo na stranišče, ni mi pa znal dati navodil. Vseeno je bil izjemno potrpežljiv. Sva se hitro znašla in šla pogledat najprej navodila na internet, nato pa sva hitro vklopila še YouTube in si pogledala, kako ga spraviti v mrežo,« se je svoje stresne premiere v vlogi osebnega asistenta s kislim nasmeškom spomnil Zajc, ki se v prostem času rad s svojo partnerko Vesno poda na eno ali dvodnevni izlet kam po Sloveniji.

Mnogim osebnim asistentom je največji izziv pri delu postavljanje mej uporabniku, Zajc teh težav nima: »Dokler je na obeh straneh prisotno spoštovanje, potem ni težav. Običajno kar takoj naravnost povem: ‘Zmotilo me je …’ in nato moj uporabnik to načeloma upošteva, pa tudi opraviči se mi. Kadar pa pride do okoliščin, ko me je nekaj močno iztirilo, pa počakam 20 min ali pol ure, da se ohladim in razmislim, kako se lotiti zadeve, da ne bi bilo vse skupaj preveč ekstremno.« Če ste kot osebni asistent kdaj v dvomu ali bi morali s svojim uporabnikom določeno zadevo razčistiti ali pa bi bilo bolje molčati, ima Ljubljančan preprost in učinkovit nasvet: »Če po koncu ‘šihta’ na poti domov premlevaš, kaj in zakaj ti je nekdo nekaj rekel, potem že veš, da tisti dan nekaj ni bilo OK.«