Manja Starc je zgolj ena izmed skoraj 200 zaposlenih osebnih asistentov na društvu YHD, svojemu delu in uporabnici je predana, s hendikepom pa se je srečala že kmalu v življenju: »Moja teta ima mišično distrofijo in z družino smo nenehno hodili k njej na obisk. Velikokrat sem ji pomagala. Pri 21 letih sem šla zaradi mamine bolezni za 24 ur pomagat teti in se soočila s takšnim načinom življenja.« Manja, ki je sicer iz Loža, je dokončala Srednjo vzgojiteljsko šolo, izredno pa je študirala tudi predšolsko vzgojo, saj si je od nekdaj želela biti vzgojiteljica.

»Ko sem izredno študirala v Ljubljani, nisem imela kam, zato sem še pred sprejetjem Zakona o osebni asistenci med vikendi v zameno za prenočišče asistirala enemu fantu. V tistih časih sva se pač oba znašla kot sva vedela in znala; on je potreboval asistenco, jaz pa nastanitev,« je vedro pojasnila ljubiteljica vseh vrst umetnosti, ki je dve leti delala tudi kot spremljevalka dečka s posebnimi potrebami. »Delo z njim je bila tako bogata izkušnja, da sem se odločila, da bom svoje delo še naprej opravljala individualno. In kot bi življenje res hotelo to zame, so fantka, ki sem mu pomagala, zaradi poslabšanja premestili v CIRIUS Vipava, istočasno pa se je sprostilo delovno mesto pri fantu, ki sem mu pomagala ob koncu tedna.«

Po enem letu se je vrnila v Loško dolino, kjer si je želela živeti in še naprej delati kot osebna asistentka. Ker se z eno od treh uporabnic ni ujela, je Manja, ki v prostem času piše tudi pesmi in si nekoč želi izdati pesniško zbirko, postala osebna asistentka Tine, ki jo je spoznala preko svoje sestre.

»Tina si je v mislih želela, da bi bila njena asistentka moja sestra, nakar sem prišla na razgovor jaz. Kot bi naju vesolje povezalo. Uvodno srečanje je bil izjemno strukturirano, zelo jasno je izrazila svoje potrebe in želje. Še posebno všeč mi je bilo, da mi je na začetku pustila nekaj časa, da sem se na vse te zahteve navadila. Najprej me je sprejela kot osebo, nato pa priučila za delo asistentke,« je svojo uvodno izkušnjo pri svoji sedanji uporabnici opisala Manja in dodala, da imata s Tino cel kup skupnih točk. Ker je umetniško izražanje pomemben del Manje, ki zase pravi, da ima umetnosti zapisano v DNK, ne čudi, da sta se z uporabnico odločili za projekt Kamenčki. »Na začetku oktobra prejšnjega leta sva se s Tino odločili za osebni projekt karma joge. V nameri, da plastične sveče zamenjamo za okolju prijaznejšim stvarem, sva poslikali 60 kamenčkov, jih ponudili za prostovoljne prispevke, zbrani denar pa sva namenili društvu Lajka, ki se ukvarja s pomočjo živalim,« je bila zgovorna izdelovalka energetskega nakita iz lesa, ki vzorce mandal rada riše na kamne in platno.

To pa tudi ni zadnja stvar, ki sta jo dekleti ‘ušpičili skupaj’. Letos poleti sta se skupaj s še eno asistentko podali na tridnevno romanje po Jakobovi poti. »Z nama je bila tudi Naira, da sva se izmenjevali in je ena asistirala Tini čez dan, druga pa čez noč – na ta način smo imeli vsi delavne počitnice,« je dejala 26-letna Notranjka, ki pa izrednega študija predšolske vzgoje nikoli ni dokončala, ker jo je življenje odpeljalo na povsem drugo pot. Sedaj študira Jotiš indijsko astrologijo (zapisano lahko tudi kot Jyotish, Djotish, Džotiš, Đotiš, Đjotiš). »Študij traja tri leta, predavanj pa se udeležujem dvakrat mesečno,« je za konec razložila ponosna lastnica Čebulčka, belega muca, ki je svoje ime dobil po mucu iz risanke Škrat in princesa.