Klemen Pagon zadnji dve leti ob pomoči štirih redno zaposlenih asistentov živi sam in popolnoma neodvisno v lastnem stanovanju. Po odločbi mu pripada 168 ur, kar pomeni, da mora imeti ob sebi nenehno prisotnega osebnega asistenta, 24-ur na dan. Toda kljub temu živi aktivno, polno in srečno življenje, česar brez osebne asitence ne bi mogel. Tega se dobro zaveda, saj je moral del svoje mladosti, prav na račun odvisnosti od drugih, preživeti v instituciji.

Neodvisno življenje je Klemen prvič izkusil v študentskem domu v Rožni dolini v Ljubljani, kjer je študiral ekonomijo. Doma je iz Hrušice pri Jesenicah, kamor pa se, ko se je moral iz študentskega doma izseliti, ni želel vrniti. Ker je imel vse prijatelje in družbo v Ljubljani, se je odločil, da bo tu tudi stanoval. Zaradi hendikepa je moral pristati na nastanitev v Domu starejših občanov Bežigrad. Kljub temu, da so ga preselili na oddelek za mlade invalide, so bili vsi ostali njegovi sostanovalci z oddelka najmanj 30 let starejši od njega. Sam je imel takrat 25 let, bil je poln življenja in rad je imel odbite frizure kričečih barv – včasih je nosil celo irokezo.

»V domu mi ni bilo niti najmanj všeč. Če je vreme le dopuščalo, sem bil cele dneve zunaj. Bežal sem ven, da sem čim manj časa preživel tam. Bivanje v domu me je spravljalo v veliko stisko,« se je neprijetne izkušnje bivanja v instituciji spominjal sedaj 35-letni Klemen, ki ima rad drugačnost in jo sprejema z odprtimi rokami. Prijatelji so ga vajeni pobarvanega na modro, rdečo, oranžno … nekaj časa je imel na laseh celo obe hkrati: na eni polovici glave so bili lasje oranžni, na drugi pa rdeči. Zato prav nič ne presenečajo tudi njegovi tatuji na rokah, vratu in za ušesi ter kar šet »pirsingov« v enem samem ušesu.

»Nekega dne pa je prišla na obisk v dom Elena Pečarič iz društva YHD in mi predstavila program deinstitucionalizacije oziroma koncept neodvisnega življenja hendikepiranih. Dobil sem možnost, da zapustim dom za upokojence in zaživim s pomočjo osebne asistence. Takoj sem rekel ja, sploh nisem premišljeval,« je strastni zbiralec vinilnih plošč povedal z žarom v glasu in dodal, da ga je mama pri odločitvi 100-odstotno podpirala, saj je vedela, kako zelo nesrečen je v domu za starejše občane. Le kako naj bo človek, ki natanko ve, kaj bi rad in si ne pusti soliti pameti, ki rad uživa življenje s polno žlico, rad gleda filme, hodi na koncerte in veliko posluša glasbo, srečen v instituciji?

Klemen se je s podporo društva YHD naselil v njihovo prehodno stanovanje. V tem času je bil aktiven – vložil je prošnjo za neprofitno stanovanje in ga tudi dobil. Vendar pa vse le ni šlo gladko. Stanje se mu je poslabšalo, zato je moral na operacijo, vstavili so mu kanilo, stanovanje pa je moralo še malo počakati. »Po prihodu iz bolnišnice sem se ponovno nastanil v prehodnem stanovanju društva YHD. Tam sem si delil asistente skupaj s prijateljem, s katerim sem obdržal stike še iz Kamnika, kjer sem se šolal preden sem prišel v Ljubljano.«

Toda na koncu se je za Klemna vse dobro izteklo. »Sedaj že dve leti živim sam in sem zelo zadovoljen. Imam štiri redno zaposlene asistente in še enega za nadomeščanje bolnišk in dopustov,« razloži Pagon, ki nikoli več ne bi zamenjal neodvisnega življenja s pomočjo asistentov za življenje v instituciji. »Prej sem bil za vsako stvar vezan na uro – kdaj bom vstal, kdaj bom odšel spat, kdaj in kaj bom jedel. Sedaj pa počnem vse te stvari kadar meni ‘paše’, kar je neprimerno bolje, kot pa da si ‘stalno pod neko komando’. Odkar živim sam sta se izboljšala tudi moje fizično in psihično počutje,« je zadovoljno našteval prednosti neodvisnega življenja s pomočjo osebne asistence Pagon, ki je ob koncu razkril še svojo strast in načrte z bližnjo prihodnost: »Sem velik ljubitelj motorista Valentina Rossija in hitrih avtomobilov. Če vidim hiter motor ali avto, ali pa če slišim samo zvok, se počutim kot otrok, ki je dobil novo igračo. Drugače pa v prostem času rad spuščam drona. Sedaj ga lahko spuščam, v instituciji ga ne bi mogel. Če že, bi za vsako malenkost moral prositi nekoga drugega – zdaj pa samo grem in uživam. Seveda vedno pazim, da pri tem koga ne zmotim ali poškodujem. Drugače pa sem trenutno v fazi priprave novega projekta – zbiranja denarja za kombi. Tako bom lahko še bolj mobilen, aktiven in neodvisen!«