Lani jeseni se je na moškem stranišču na Srednji šoli za strojništvo v Ljubljani zgodil incident. Štirje »fazani« (dijaki prvega letnika) so si v vročici trenutka privoščili razbijanje šolskega inventarja. Dogodek seveda ni mogel mimo pedagoških delavcev, ki so kajpada morali ukrepati in sledila je kazen. Ker učiteljski zbor dijakov ni želel izključiti iz šole, je socialna delavka kontaktirala koordinatorko prostovoljstva na YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa. Dogovorili sta se, da bodo dijaki svojo kazen oddelali kot prostovoljci projekta Medosedska-medgeneracijska pomoč in tako sem bila dodeljena dvema kot »družbeno koristno delo«.
Po poklicu sem učiteljica razredne stopnje, zato se mi je zdelo tako ravnanje primerno. Kadar sem morala kaznovati učenca, sem se vedno spomnila na botra Mesca iz pravljice o Zvezdici Zaspanki, ki je dejal, da če že mora biti kazen, naj bo ta vsaj vzgojna. Dodelili so mi dijaka Nejca in Marka, da sta mi pomagala pri drobnih opravilih. Prišla sta negotova, saj nista vedela, kaj se bo dogajalo. Prvi dan smo se spoznavali in pogovarjali. Povedala sem jima, da se mi ne zdi nič groznega, če kdo kdaj ušpiči kakšno neumnost, treba pa je prevzeti odgovornost. Res sta k meni hodila kar nekaj časa. Iz tedna v teden se mi je vse bolj dozdevalo, da se sproščata in postajata čedalje bolj prijetna fanta. Tudi ocene so se jima malce povišale. Naš odnos pa je postajal vse bolj topel. Delo sta opravljala z dobro voljo in mislim, da sta razumela, da sta naredila napako. Ugotovila sta tudi, da prijaznost rodi prijaznost.
Tako kot Zvezdica Zaspanka upam, da sta se v življenje vrnila bogatejša za spoznanje, da je za lumparije treba plačati. Želim jima, da bi jima kazen ostala v poduk.
Sestavila Lidija, zapisal Gregor
FOTO: Gerd Altmann (Pixabay)
