Na TV Slovenija so 9. maja predvajali dokumentarni film Več kot služba. Avtor Tadej Čater je v filmu predstavil delo osebnega asistenta in osebne asistentke, prek njiju pa tudi uporabnika in uporabnico, pri katerih opravljata delo.

Razveseljivo je, da je avtor izbral mlajše osebe, ki med seboj niso v sorodu. Prav tako je pozitivno, da je v dokumentarec vključil uporabnika z različnima hendikepoma in hobiji ter da ena izmed njiju živi v študentskem domu in se ob študiju ukvarja z grafičnim oblikovanjem. Pri prikazu tega, kako pri njej poteka osebna asistenca, pa je nekaj stvari zelo nenavadnih.

Najbolj izstopa prizor s predajo dela. Odhajajoča asistentka v prisotnosti uporabnice, mlade intelektualke, ki nima težav z govorjenjem, prispelemu asistentu pove: »Jaz sem ji pripravila, kaj bo imela oblečeno za na faks. Pa pojedla je, cunje sem uredila …« Tovrsten dialog je daleč od neodvisnosti, opolnomočenja in enake obravnave oseb s hendikepom. Kot da je duh institucij ušel v zasebna domovanja.

Predaja dela je običajna v bolnišnicah in skrbstvenih poklicih, kjer so zaposleni odgovorni za uporabnike. Osebna asistenca pa ni taka služba, ni skrb ali oskrba. Če mora asistent ob prihodu na delo kaj vedeti, mu to pove uporabnik. On je edini, ki lahko govori o sebi, na primer o tem, katerih opravil se bo lotil, ali je bolan oziroma ali je karkoli posebnega. Če zaradi intelektualnega hendikepa tega ne more narediti sam, to namesto njega naredi zakoniti zastopnik.

Ključno pri osebni asistenci je to, da uporabniku omogoči enake možnosti na vseh področjih življenja. Odrasli nehendikepirani ljudje sami vodijo svoj vsakdan. Nihče jim ne izbira oblačil in nobena tretja oseba v njihovem imenu ne govori četrti osebi, da so že pojedli in kaj bodo oblekli naslednji dan.

Imeti enake možnosti tudi ne pomeni, da osebni asistent poskrbi za uporabnikovo kosilo. Osebna asistenca uporabniku le omogoči, da si kosilo skuha sam. Ne fizično, če tega ne more, ampak z navodili, ki jih podaja svojemu asistentu: koliko soliti, na kako drobne koščke narezati čebulo, koliko časa vreti in tako naprej. Ko uporabnik in asistent dobro poznata drug drugega, navodila po navadi postanejo manj podrobna. Vseeno pa si mora uporabnik, ki uporablja osebno asistenco v skladu z načeli neodvisnega življenja, za kuhanje še vedno vzeti čas, tako kot ljudje brez osebne asistence. Osebna asistenca je pravica, osvoboditev, prinaša pa tudi odgovornosti.

V dokumentarcu je pripravljanje obroka predstavljeno popolnoma drugače. Ne vidimo tega, da bi bila uporabnica pri tem prisotna ali da bi med kuhanjem le sprejela klic ali na računalniku kaj preverila. Predstavljeno je tako, kot da sploh nima pregleda nad izvajanjem opravila. Ko mora na stranišče, pride v kuhinjo in asistentko vpraša, koliko časa se bo kosilo še kuhalo.

Kdor pozna več uporabnikov osebne asistence, ve, da marsikomu skrbniški koncept zelo ustreza. Odgovarja jim, da le povedo svoje želje, asistenti pa poskrbijo, da so izpolnjene. Nekateri to argumentirajo s tem, da je na primer nesmiselno, da bi dve osebi izgubljali čas s kuhanjem, saj lahko uporabnik medtem gleda televizijo ali počne kaj drugega. Vendar pa to ni neodvisno življenje, ki ga kot namen osebne asistence omenjata prvi in drugi člen Zakona o osebni asistenci (ZOA).

V skrbniških odnosih uporabniki ne razvijajo ali ohranjajo vsakdanjih veščin, ki jih potrebujemo še posebej takrat, ko gre kaj narobe. Ko se jed sfiži, ko se pokvari hladilnik in je treba urediti servis ali pa se odločiti za nakup novega. Ko postajajo starejši, se na druge osebe, vključno z osebnimi asistenti, prevali čedalje več odločanja o stvareh, ki bi jih uporabnik ob fizični pomoči osebnega asistenta lahko vodil in uredil sam, vendar pa tega ni navajen početi.

Težko je iti tudi mimo prizora, v katerem uporabnica po telefonu pokliče osebno asistentko, ki takrat ni na delu pri njej. Vpraša jo, ali bo šla naslednji dan z njo na fakulteto ona ali drugi asistent. To deluje tako, kot da uporabnica brez intelektualnega hendikepa ne vodi sama svoje osebne asistence. Vtis je, da ne določa sama urnika svojim osebnim asistentom in jih razporeja na delo glede na svoje potrebe in aktivnosti, ampak je odvisna od urnika, ki ga zanjo določajo oziroma uskladijo drugi. Prav uporabnikova avtonomija pri določanju urnika bi morala biti ena izmed glavnih razlik med osebno asistenco in drugimi storitvami, kot sta dolgotrajna oskrba in pomoč na domu.

Omenjeni prizor tudi sporoča, da dobre osebne asistentke ni problem poklicati izven delovnega časa. Prizor je bil očitno vključen v dokumentarec zato, da bi prikazal uspešno timsko sodelovanje oziroma prijateljsko dogovarjanje kot eno izmed stvari, zaradi katerih je osebna asistenca več kot služba.

V medijih večkrat klišejsko navržejo, da določen poklic zahteva ljudi s srcem na pravem mestu ali da je več kot služba. Vseeno pa je zelo tvegano dati tak naslov dokumentarcu o storitvi, ki so jo hendikepirane osebe, aktivistke in aktivisti, v začetku 70. let začeli razvijati zato, da bi si omogočili neodvisno življenje. Da bi torej ušli ne le fizičnim oviram, ampak tudi starim skrbniškim vzorcem in družbenim stereotipom o tem, da so ubogi, da se ne znajo sami odločati in da je treba zanje poskrbeti. Večkrat slišimo, da to lahko počnejo samo ljudje s posebnim čutom, ki v tem najdejo svoje plemenito poslanstvo; če so zaposleni kot osebni asistenti, nam sporoča dokumentarec, to počnejo tudi v svojem prostem času.

Prizori v dokumentarcu so zaigrani. Nastopajoči uporabnica in asistentka morda nista vajeni kamer. Morda sta bili pri snemanju nesproščeni in se uporabničina osebna asistenca v resnici ne odvija tako, kot je bilo predstavljeno. Vseeno je problematična novinarjeva umestitev teh kadrov v izdelek, v katerem naj bi predstavil vzorne prakse osebne asistence.

Dokumentarec je šel skozi uredniško sito izobraževalnega progama TV Slovenija, ki nam sicer ponuja toliko odličnih dokumentarnih vsebin. V dobrem tednu dni od predvajanja tudi še nismo zasledili kakega odziva, čeprav je samo izvajalcev osebne asistence v Sloveniji 107. Vse to je simptom tega, kako zelo slabo v naši državi poznamo storitev, ki jo je razvilo gibanje za neodvisno življenje z namenom neodvisnega življenja hendikepiranih oseb in za katero letno namenimo okoli 200 milijonov evrov.

Osnovnega koncepta osebne asistence ne poznajo mnogi izvajalci, uporabniki, osebni asistenti, politiki, uradniki na centrih za socialno delo in ministrstvu, pa tudi novinarji in uredniki medijev. Nepoznavanje ter zastarele predstave in vzorci škodijo predvsem uporabnikom in njihovemu dostojanstvu. Zato je toliko bolj pomembno, da imajo pri doseganju neodvisnega življenja ustrezno podporo izvajalske organizacije ter da so izobraževanja za uporabnike in asistente, ki jih zahteva ZOA, kakovostna.

Namen tega pisanja ni osebna kritika. Namen je samo to, da bi več ljudi prepoznavalo skrbniške prakse in doumelo, da ne spadajo v današnji čas, sploh pa ne v osebno asistenco. Kot družba se moramo o storitvi, ki smo jo med redkimi na svetu uzakonili na državni ravni, še ogromno naučiti.

*

Povezavo do dokumentarnega filma Več kot služba najdete tukaj.