»Večinoma prevajam iz in v angleščino, občasno pa tudi iz hrvaščine in srbščine. Najljubši tuji jezik mi je angleščina, ker jo najbolje obvladam. Učil sem se tudi nemščine in švedščine, vendar nekako ni časa, da bi znanje vzdrževal,« pravi 38-letni Gregor Fajdiga, ki je po poklicu prevajalec. Koliko ur na dan preživi za računalnikom je odvisno od količine dela. »Včasih delam tudi po 12 ur. Če ne bi imel osebne asistence, bi po številu ur najbrž delal enako dolgo, vendar bi opravil veliko manj dela. Nazadnje sem prevajal oddajo Curse of Oak Island, ki sem jo s pomočjo asistentov prevedel precej hitreje, kot bi jo sam,« je pojasnil vedoželjni Grega, ki se vselej rad uči novih stvari, pa naj gre za programiranje, zgodovino ali politiko, in dodal: »Včasih sem med prevajanjem prebedel tudi kakšno noč, zdaj pa se mi preprosto ne da več in grem raje spat ob kakšni bolj človeški uri. Raje si delo organiziram tako, da ga opravim vsaj do 22. ure. Kadar sem delal ponoči, sem seveda to počel brez asistence, kar pomeni, da je delo potekalo počasneje in je bilo bolj utrudljivo. Prav zaradi tega se zdaj temu izognem, če je to le mogoče.«
Za osebno asistenco se je privrženec namizne igre Dungeons&Dragons odločil po koncu gimnazije, ko se je iz zavoda ZUIM Kamnik (danes CIRIUS) vrnil domov v Ljubljano na študij. »Osebno asistenco mi je predstavil psiholog v zavodu dr. Dušan Rutar in mi pojasnil, da omogoča samostojno življenje v skupnosti. Že prej sem razmišljal, kako bo potekal moj študij in osebna asistenca se mi je zdela odlična rešitev za vse težave, ki sem jih videl pri tem. Rutar me je poslal na razgovor k društvu YHD in tako sem kmalu spoznal svojega prvega asistenta,« je začetke z osebno asistenco opisal strastni plavalec in občasni potapljač ter pojasnil, da je bilo sprva nekoliko nenavadno asistentu dajati navodila: »Na začetku mi je bilo kar malo nerodno, saj nikoli nisem imel toliko svobode, da bi počel, kar hočem in kadar hočem, zato sem se moral nekoliko privaditi, preden sem se zares sprostil. Načeloma pa s tem nisem imel težav, saj sva se z asistentom sproti dogovarjala, kaj želim početi in kako.« Čeprav je imel osebno asistenco še pred sprejetjem Zakona o osebni asistenci, pa je bilo ur vedno premalo, da bi lahko postoril čisto vse, kar si je zamisli: »Preden so mi odobrili več ur asistence, sem popoldan opravil manj dela, pa tudi druženje s prijatelji ali obiski prireditev niso bili vedno mogoči. Po povečanju števila ur sem lahko precej večkrat šel na plavanje, s čimer se mi je tudi izboljšala kondicija. Večje število ur asistence mi predvsem omogoča večji nadzor nad življenjem.«
Gregorja v življenju poleg tujih jezikov navdušuje tudi računalništvo, saj se počasi uči programirati, rad bere, gleda smučarske skoke, se druži s prijatelji, predvsem pa redno hodi plavat v olimpijski bazen. Vsak mesec kupi vsaj dve knjigi, čez čas pa jih odnese v knjigobežnice – hišice za izmenjavo knjig. »Če ne bi imel osebne asistence in ne bi živel z mamo, bi najverjetneje moral v kakšen dom, kjer bi živel po urniku, kot so si ga tam zamislili in se ne bi mogel svobodno odločati o sebi. Moje življenje bi bilo podrejeno ustaljenim navadam v domu. To pomeni vstajanje in umivanje ob točno določeni uri, prav tako obroki in uživanje hrane, ki jo izbere nekdo drug, aktivnosti, ki jih določijo drugi, najverjetneje pa tudi ne bi mogel opravljati svojega poklica, saj zato verjetno ne bi imel ne pogojev ne miru. Že nekaj let vsako leto dopustujem v Laškem, kamor grem na rehabilitacijo. Nekateri tam nimajo osebne asistence in se ne morejo sami preobleči ali kako drugače poskrbeti zase. V tem primeru morajo v posteljo že ob 19. uri. Če sam ne bi imel osebne asistence, bi večere v Laškem namesto s prijatelji preživljal v postelji,« se zaveda Fajdiga, ki zase trdi, da ne mara nepredvidljivih stvari: »Tak primer je recimo prejem elektronskega sporočila ob desetih zvečer, ko sem že v postelji, za nov prevod, ki naj bi ga opravil čim prej.«
