Že ob vstopu v stanovanje je bila atmosfera živahna. Damjan Lumpert je sedel za leseno mizo, na kateri so bili v lončkih razprostrti čopiči ter različno orodje, in zazrt v ekran računalnika nekaj brkljal po tipkovnici. Dišalo je po že skoraj kuhani rižoti. Na okenski polici se je pozibavala ptičja hišica, skozi okno pa so dogajanje prav nič boječe spremljali ptički, ki so radovedno kukali not. Zazvonil je telefon in Damjan se je oglasil: »Kar pridi, bova takoj podelala.« Čez nekaj minut je skozi vrata vstopil starejši gospod, ki se ukvarja z vodovodnimi storitvami, a ni prav nič vešč dela z računalnikom. Damjan mu je zato na hitro spisal in nato še sprintal nekaj računov. Vmes je spet zazvonil telefon, zato mi je njegov asistent Iztok pojasnil: »Tako je vsak torek in petek, saj je takrat običajno doma, zato si ljudje podajajo kljuko. Drugače je leteč in ga je težko dobiti.«
Hendikep za 59-letnega Damjana Lumperta ni ovira, saj je neverjetno aktiven. Prebiva v bloku, kjer so nastanjeni sami upokojenci, za osebno misijo pa si je zadal, da bo skupaj s svojima asistentoma medsosedski povezovalni člen. »Rad pomagam starejšim iz bloka, da ne čakajo na sorodnike ali koga drugega, ampak se lahko obrnejo name, če jim lahko kako pomagamo. Dandanes so se vsi ‘razvadili’, da se tega ne počne, ker ne smeš vstopati v osebni prostor druge osebe, meni pa se zdi to neumnost. To je samo priročen izgovor, da se obrneš stran in ti ni treba storiti nič za sočloveka,« je na pol za šalo in na pol zares povedal ljubitelj vseh pojavnih oblik letenja.
Damjan sosedom vselej rad priskoči na pomoč. Pa naj gre za naročanje receptov preko telefonskih aplikacij ali elektronske pošte (ker jih sami nimajo oziroma ne uporabljajo), če se zamešajo kanali na televiziji, je na pečici treba nastaviti uro ali zabiti žebelj v steno. Oni pa njemu priskočijo na pomoč, kadar je brez asistence. »Vse skupaj se je začelo s Silvom in Viko. Nista bila ravno tehnična tipa, pa smo jima kdaj zamenjali žarnico, priskočil na pomoč pri nakupih in teh rečeh. Vika pa je dobro kuhala in mi je kdaj spekla krompirušo ali naredila šampite.«
Ker je bila rižota sedaj že kuhana, smo se preselili v kuhinjo in nadaljevali pogovor ob kosilu – seveda ni prišlo v poštev, da ne bi kosila skupaj z Damjanom in njegovim asistentom. Ker je nekaj rižote ostalo, je Damjan z njo mimogrede nahranil še »posvojeno« sosedo, ki se je preselila sem nedolgo tega nazaj: »Najprej me ni želela obremenjavati, ko sem se ponudil, da ji pomagam. Sedaj ni več prestrašena, se je že opogumila in mi, kadar grem v trgovino, naroči, če ji lahko kaj spotoma prinesem. Ona pa meni kdaj zjutraj pomaga pri premeščanju iz postelje, če nimam asistence.«
Del Damjanovega železnega repertoarja je tudi skrb za 87-letno mamo in 90-letno teto, s katerima gre vsak teden po nakupih. »Mama je gajstna, samo vidi nekoliko slabše. Najprej gremo v Zalog v trgovino, ker je to njen ‘becirk’, potem pa gremo skupaj še kaj pojest in se malo podružit. Pa brez motovilca se ne smemo vrniti domov!« je v smehu pojasnil eden izmed prvih uporabnikov osebne asistence na društvu YHD: »V tem bloku živim že 23 let, osebno asistenco pa sem imel na YHD še pred tem.«
Ko je bil mlajši si je želel postati pilot, a ni nikoli opravil izpita – malo zaradi pomanjkanja časa, malo pa tudi zato, ker so bile ure letenja precej drage. »Oče je bil mizar in v njegovi delavnici sem prvič naletel na modele avionov. V osnovni šoli sem obiskoval modelarski krožek in učitelj, ki ga je vodil, me je s tem čisto zastrupil. Ko sem se ponesrečil z zmajem, sem na rehabilitaciji spoznal Petra. Tudi on je bil zmajar in preko njega sem ponovno obudil strast do modelarstva. On mi je tudi dal avion; podedoval sem njegovega prvega, ker si je on naredil večjega. Tu je še Niko, ki je v Hrastniku na osnovni šoli učil tehniko in vodi modelarski krožek. Prvo jadrnico mi je prav on skupaj spravil in mi jo še sedaj servisira, če se kaj pokvari,« je nekaj besed svojemu hobiju namenil Lumpret, ki ga je v mladosti mikal študij socialnega dela in nadaljeval: »V Sloveniji je nekje pet ali šest modelarskih društev. Včasih je bilo tudi več modelarskih trgovin, sedaj sta morda dve. In v teh dveh težko dobiš stvari, za nameček so drage, zato sedaj naročamo pri Kitajcih, saj so pri njih cene res občutno nižje.«
