Obiski so kot sol v vsakodnevni jedi, zato je fino, če je posredi kakšno praznovanje. Bližala se je noč čarovnic in zbrali smo se okoli buč ter sveč. Zelo sem se veselila tega srečanja, zato sem še posebej skrbno pospravila stanovanje. Goste je treba postreči; razmislila sem in izbrala jesenski jabolčni zavitek. Vanj sem zamesila tudi mrvice ljubezni do prijateljev, ki so nas obiskali, zato je bil še posebej okusen. Prav posebno vzdušje je vzniknilo, tako da smo bili pripravljeni na bistvo dogodka – rezanje buče. Ogledovali smo si jo z vseh strani, narisali nanjo strašne oči in nos ter še strašnejša režeča se usta. Izdolbli smo jo in jo postavili v atrij, kjer naj bi preganjala duhove Halloweena. Ko smo jo osvetlili s svečami, je bila res strašna.
Rezanje buče ni slovenski običaj, saj smo ga prevzeli iz ZDA in tako kot vsi otroci po svetu, smo se tudi mi presrečni zazrli v nebo ter uživali v izdelku – strašni buči. Razmišljali smo o svojih pokojnih, katerih duše, so pokukale na Zemljo. Pravijo, da na ta večer, 31. oktobra, resnično pridejo duše naših dragih rajnkih na obisk. Bila je tema in moja prijateljica Mateja je imela s seboj didžeridu. Mateja je iz glasbila izvabila zvoke, ki so spominjali na ples čarovnic okoli ognja. Obmolknili smo in uživali ob meditativnih zvokih. Potopili smo se v svojo notranjost in postali nežni ter mehki. Po koncertinu smo še popili čarovniški čaj in se odpravili domov, buča pa je svetila v noč in kazala pot našim rajnim do naših domov. Spat smo se odpravili z zavestjo, da smo doživeli prijetno srečanje in se priključili vsem po svetu, ki dobro v srcu mislijo. Čeprav se je buča še dolgo režala v noč, smo se pridružili občestvu, ki praznuje ta praznik, saj so prazniki zato, da se praznujejo, pa naj bodo še tako nepomembni.
Sestavila Lidija, zapisal Gregor
