Branko Emeršič je preživel 45 let svojega življenja v inštituciji na Ptuju, preden je navezal stik z društvom YHD in se odločil zaživeti neodvisno. »Na določeni točki v Dornavi nisem mogel več zdržati. Med brskanjem po internetu sem iskal informacije, kje dobiti pomoč, eden od mojih inštruktorjev mi je pomagal poiskati številko predsednice Elene Pečarič in z njo sem se dogovoril za načrt, kako izstopiti iz zavoda – saj hujše kot je ne bo več. Pri procesu mi je stalo ob strani bolj ali manj le društvo YHD,« je svoje uvodne korake, ki so ga popeljali na svobodo, opisal še ne 50-letni Branko Emeršič.

Društvo YHD ga je nato nastanilo v enega izmed prehodih stanovanj in mu nudilo podporo, ki jo je potreboval, da je zaživel izven inštitucije – tudi s pomočjo osebne asistence. Seveda pa so spomini na Zavod za usposabljanje, delo in varstvo Dornava, v katerem je preživel velik del svojega življenja, kljub temu še kako živi. »Ko sem dobil na svoj račun denar, so ga nakazali zavodu s prepričanjem, da ga sam ‘itak’ ne bom znal porabiti. Kljub temu, da sem plačeval za bivanje v zavodu, nisem mogel sodelovati pri sprejemanju odločitev glede samega sebe. In to je tudi stvar, ki sem jo najbolj pogrešal – da bi me upoštevali pri odločanju. Gojenci smo se počutili kot figure na šahovski plošči. Nekateri tega niso mogli prenesti, sam pa sem prepričan, da je to tako psihološko negativno vplivalo nanje, da je botrovalo njihovi prezgodnji smrti,« se je neljubih razmer v zavodu spominjal velik ljubitelj knjig (nazadnje je prebral knjigo Normalni ljudje avtorice Sally Ronny) ter se osredotočil tudi na pozitivne plati in malenkosti, ki so mu pomagale preživeti: »Na srečo je bilo nekaj ljudi, ki so nas razumeli. Uslug, ki so mi jih storili, ne bom nikoli pozabil. Recimo, pogosto sem jih prosil za kakšno sadje in so mi ga priskrbeli.«

Čeprav se je Branko na začetku soočal z marsikatero preglavico vsakdanjega življenja, je vsak tovrsten izziv naslovil in ga slej ko prej uspešno razrešil. Ko je postalo njegovo življenje izven inštitucije ustaljeno, pa se je odločil storiti še korak naprej in na vabilo društva YHD postati prostovoljec.

»Ker mi je bilo dolgčas, sem izrazil željo ustanoviti bralni klub, saj sem menil, da potrebujem nek izziv. Sonja, koordinatorka prostovoljstva na društvu YHD, mi je pomagala poiskati prostovoljki, ki sta mi pri tem pomagali. Dona mi je pomagala z nasveti preko e-pošte, s Špelo pa sva se sestajala pri meni doma. Vedel sem, da se bom moral pošteno pripraviti; potrebno je bilo prebrati knjige. Ker sem slep, si pomagam z zvočnim zapisom. Špela mi je pomagala, da sem navezal stik z gospodom Rokom Dežmanom, ki dela v mestni knjižnici Ljubljana. On nama je zagotovil prostor za sestanke bralnega kluba ter pomagal pri organizaciji,« je začetke ustanavljanja svojega knjižnega kluba predstavil ljubitelj športa, še posebej košarke, ki včasih tudi kaj zapoje.

Brankov knjižni klub se srečuje enkrat mesečno, skupina, ki se je sedaj že kar ustaljena, pa šteje približno šest oseb. »Člani se med seboj dobro razumemo in manjše spore rešujemo na miren način. Do pravega resnega konflikta je prišlo samo enkrat, vendar ni bil povezan z bralnim klubom, temveč je šlo bolj za osebni napad ene od udeleženk na drugo oziroma druge udeležence. Drugače pa vsakič z glasovanjem izberemo, katero knjigo bomo brali naslednjič. S Špelo se predhodno tudi pogovoriva, kaj bi bilo na srečanju dobro povedati in kdaj, o čem naj bi tekla beseda, kaj je bilo na prejšnjem snidenju dobro in kaj slabo …« je še pojasnil delovanje kluba Branko, ki v prostem času rad igra šah. V vlogi prostovoljca se Branko počuti dobro in pravi, da je najboljša plat bralnega kluba to, da vidi, kako dobro se je pripravil in kje mora še kaj postoriti: »Prisili te, da se zaveš odgovornosti. Hkrati sem se naučil, da je v redu, če kdaj storiš kakšno napako, seveda pa se moraš truditi, da jo tudi popraviš oziroma preprečiš. Knjižni klub me močno osrečuje, zaradi njega se počutim bolj živega. Če ne bi mogel več brati knjig, bi bilo to zame, kot da sem mrtev.«