»Sprva me je bilo sram oziroma bilo mi je nerodno, ko so mi predstavili možnost, da bi postala prostovoljka. Če sem iskrena, je bil zame to najprej šok, nisem se videla v tem – sploh! Pa se je izkazalo, da sem samo sramežljiva oz. mi malo nagaja samozavest. Potem sem malo razmislila, kaj me ‘bremza’ in sem ugotovila, da gre za strah pred zavrnitvijo. Zato sem sprejela izziv in premagala svoje dvome strahove,« se je svojih prvih prostovoljskih korakov z nasmehom na ustnicah spomnila Angelika Verdinek, ki je na društvu YHD ena izmed najbolj prizadevnih prostovoljk v okviru projekta Medsosedska-medgeneracijska pomoč. Ko je premagala svoje uvodne pomisleke, se je 21-letna Angelika odločila, da želi s svojim prostovoljstvom delati nekaj dobrega v korist družbe in posameznikov: »Že od začetka je bila moja motivacija to, da vnašam sonce v uporabnikovo življenje – da nekomu pomagam,« je svoje razloge nanizala sicer frizerka po poklicu: »Potem pa sem spoznala, da se sama veliko naučim med druženjem s svojima uporabnicama. Kasneje sem ugotovila, da mi je prostovoljstvo pomagalo prerezati popkovino z družino – očetom, mamo in sestro. Sprevidela sem, da ne rabim odpotovati nekam daleč v tujino, da bi se našla ali vzpostavila potrebno distanco, dovolj je že, da grem v Ljubljano in sem aktivna prostovoljka.«
Da je svoje poslanstvo mladenka iz Logatca vzela resno, priča tudi njen rekord – že takoj prvi mesec je namreč postavila rekord društva, saj je kot prostovoljka oddelala kar 114 ur. »Zagon mi je dajalo to, ker sem želela izstopiti iz cone udobja in premagati svoje negotovosti. Vsi imamo na določenih področjih življenja težave, potem pa je na nas, da se s temi problemi soočimo in jih razrešimo. Če nič drugega, sedaj vem, česa nočem,« je pojasnila sicer umetnica po duši, saj se najlažje izraža prav preko ročnih spretnosti – vezenja gobelinov, t.i. diamond paintinga, risanja itn. Toda kljub Angelikini zagnanosti in pripravljenosti pomagati, pa vse vseeno ni šlo povsem gladko: »S čisto prvo uporabnico se sicer nisva ujeli in sva zato po dveh mesecih zaključili sodelovanje. Vseeno sem se od nje naučila, da se z jezo ničesar ne doseže, pa tudi, da je bolje sodelovanje prekiniti, če ne ‘štima’, kot pa vztrajati v odnosu, znotraj katerega nisva bili zadovoljni ne ona ne jaz.«
Sedaj Angelika redno obiskuje dve uporabnici: »Moja prva uporabnica prebiva v Domu starejših občanov Fužine in jo obiskujem ob torkih, ker ima ostale dneve vse zapolnjene, čeprav ima 91 let – je namreč izjemno aktivna. Občudujem jo, ker še vedno vsak dan zagrizeno športa. Od nje sem se naučila, da je OK pustiti drugim, da ti kdaj pomagajo. Druga uporabnica ima hendikep in je nastanjena v Domu starejših občanov Bežigrad in je za skoraj polovico mlajša od prve. Pri njej pa najbolj občudujem njeno direktnost in iskrenost, saj zelo je pristna – naučila me je, da se ne smem obremenjevati z mnenjem drugih ljudi,« svojega navdušenja nad uporabnicama ne skriva Angelika, ki je nazadnje prebrala knjigo avtorja Anthonyja De Mella z naslovom Ni se vam treba spreminjati. Zase pravi, da je njena močna plat njena izrazita intuicija. »Če poslušaš svoje srce, moraš včasih izklopit svoj um in zaupati intuiciji, ki najbolje ve, kaj je dobro zate. Da si dovoliš pokazati, da si ranljiv; ljudje si tega ne upajo, ker mislijo, da je izraz šibkosti, pa to sploh ni res. Šele, ko upaš pokazati, da si ranljiv, se lahko pristno povežeš z ljudmi okoli sebe,« je pogovor zaključila Angelika, ki se je letos prvič udeležila tudi Veselega dneva prostovoljstva: »Všeč mi je bilo vzdušje in predstavitev vseh sodelujočih organizacij, najbolj pa mi je bilo všeč, ker sem spet srečala znance iz usposabljanja na filantropiji.«
