Aleksandra Haravan prihaja sicer iz Beograda, a se je v Slovenijo prvič zaljubila pri šestih letih, ko je z mamo prišla na Bled praznovati novo leto. Zanjo usodna prelomna točka pa se je zgodila avgusta leta 1994, ko se je udeležila poletnega tabora za invalidno mladino v Kamniku. Takrat je spoznala YHD-jevce Eleno Pečarič, Klaudijo Poropat in Emila Bohinca, ki so bili organizatorji tabora, ter prostovoljce – umetnike, ki so hendikepiranim mladim pomagali teh 15 dni. Prostovoljci so v njenih očeh toliko bolj pomembni, saj gre za iste ljudi, ki so kasneje »zaskvotali« kasarno na Metelkovi in ustanovili avtonomno cono, kot jo poznamo še danes. »Takoj smo se ‘poštekali’,« je povedala 53-letna Srbkinja in nadaljevala: »V tem času je Srbija doživljala največjo hiperinflacijo, v trgovinah nisi mogel ničesar kupiti. Moji mesečni dohodki so takrat znašali pol nemške marke. Prijatelje so mobilizirali – če jih niso našli na domačih naslovih, so jih pobirali na ulici in pošiljali v vojno, s katero se niso strinjali. Seveda je to pustilo na meni posledice; mladost, ki bi morala biti za mojo generacijo vesela, je postala črna. Ko si mlad, si želiš avantur in potovanj, nam pa so uvedli sankcije in le redki smo lahko zapustili Srbijo. Problem so bile vize, revščina in pomankanje denarja – bili smo boj za življenje ali smrt. Ko sem prišla v Kamnik, sem uzrla sproščene in nasmejane obraze, občutila sem mir in spokojnost, v trgovinah pa so se police šibile pod težo vsega, kar je bilo naprodaj. Takrat sem dojela, da je Slovenija moja dežela in sam se zaljubila vanjo.«

Zato se je v Slovenijo vračala, kadar se je le lahko, dve leti pa je med študijem na Fakulteti za socialno delo celo živela v Ljubljani. »To verjetno ni slučajnost. Moja osnovna šola u Beogradu se je imenovala po Francetu Prešernu, ulica, v kateri sem se vsako zimo sankala, pa po Franu Levstiku,« je hudomušno pripomnila Aleksandra, ki se ukvarja z izdelavo klobukov – umetniških inštalacij: »Klobuki so poigravanje s kičem, z okraski, ki jih najdem na bolšjih sejmih, v kitajskih prodajalnah ali jih imam doma. Živimo u svetu kiča, ki je na vsakem koraku, moji klobuki pa na nek način prikazujejo uničenje lepote, prefinjenosti, zmernosti in na precej surov način odražajo današnji čas. Vsak klobuk ima svojo zgodbo in sporočilo – na svoj bizaren, kič način.« To je bil še en povod, da je lahko obiskala Ljubljano in svoje prijatelje, ki jih je spoznala v Kamniku – razstava klobukov na Metelkovi. »Da bi dobila vizo, sem izdelala deset klobukov in jih poimenovala ‘Leteči klobuki’. Glede na to, da sem ves čas mrzlično razmišljala, kako se vrniti v Ljubljano, kamor sem z veseljem prihajala že več let, je poimenovanje osebno povezano z mano – kamor koli grem, moji klobuki ‘letijo’ z mano. Prvo razstavo sem imela tako leta 2002 v galeriji SOT 24,5 na Metelkovi, za kar se lahko zahvalim Klaudiji, Emilu in Eleni,« je pojasnila ljubiteljica biografij, ki je razstavljala tudi na Trnfestu, nakar je ob 20. obletnici Metelkove z razstavo hkrati obeležila še svojo, prav tako dve desetletji trajajočo ljubezen do Ljubljane in prijateljev.

Vseeno pa je Aleksandra v času vojne na Balkanu živela v Beogradu, ki je bil redno bombardiran. Še več, stanovanje, v katerem je živela z mamo in teto, je bilo od generalštaba oddaljeno pičlih 30 metrov, v neposredni bližini sta se nahajala še Radiotelevizija Srbija in Ministrstvo za notranje zadeve – priljubljeni tarči NATO napadov. »Večina sosedov se je izselila, z mamo in teto smo bile ene izmed redkih stanovalcev, ki so ostali. Dojele smo, da razen tega stanovanja nimamo ničesar več. Zame je bilo vse skupaj še dodatno oteženo, saj zaklonišča niso dostopna za osebe na vozičku. Mami in teti na kraj pameti ni padlo, da bi šli brez mene. Razmišljale smo, da ne bomo niti vedele, če nas zadane bomba, samo ne bo nas več,« je kruto realnost opisovala Aleksandra, ki se še danes predobro spominja dolgih noči, polnih strahu, detonacij in šrapnelov, ki so leteli naokoli: »Na oknih so popokala stekla, stvari v stanovanju so padale po tleh in se razbijale, od detonacij smo se metale po stanovanju. Teta se je ulegla name in mojo mamo, misleč da naju bo svojim telesom zaščitila … Občutek imam, da se je to dogajalo v nekem drugem življenju.«

A vojno bombardiranje ni bila najhujša preizkušnja za Aleksandro, saj jo je pred sedmimi leti na prehodu za pešce zbilo državno vozilo: »V zapisniku sicer piše ‘izven prehoda za pešce’. Resnica je, da sem bila 30 centimetrov nad zebro, z vozičkom že skoraj na pločniku. Voznik je vozil s preveliko hitrostjo in preblizu robnika. Zadel me je v zadnje kolo, zaradi česar me je katapultiralo iz vozička. Za nesrečo nihče ni, niti ne bo odgovarjal, saj tožilstvo in sodstvo v Srbiji ne delujeta v interesu ljudstva, kaj šele, da bi ga ščitila. Moj primer so lepo pometli pod tepih, kot še mnoge druge, ki nikoli niso prišli v javnost – postala sem ‘državna skrivnost’.« Utrpela je hude telesne poškodbe, zdravniki pa so v kartoteko zabeležili samo večje zlome; z majhnimi se niso ukvarjali, ker so bili prepričani, da bo podlegla poškodbam. Postala je medicinski fenomen, saj še danes marsikomu ni jasno, kako ji je uspelo preživeti. »Izgubila sem voljo, saj zame to ni bilo več življenje, ampak životarjenje. Vse, kar sem prej rada počela, sedaj ne morem več – od potovanj, aktivnega družabnega življenja … Ko sem prišla iz bolnice so vse skupaj še dodatno poslabšali hudi napadi panike večkrat na dan in ponoči. Mama je bila takrat že bolna, imela je raka na materničnem vratu, ampak se je zaradi mene borila, medtem ko je bila teta ‘zdrava’ in je skrbela za obe. Dve leti kasneje je mama tehtala komaj 25 kilogramov in se niti na noge ni mogla postaviti, zato je morala teta mami pomagati za vsako malenkost. Ko se je mami po dveh mesecih uspelo postaviti na noge, so pri teti odkrili raka na požiralniku. Čez tri tedne je umrla. Ta zaušnica je bila za naju z mamo zadnja in najbolj boleča,« je najtežje trenutke podoživljala Aleksandra, ki jo je najbolj prizadelo to, da teta ni kazala nikakršnih simptomov in je delovala povsem zdravo. Mamo je Aleksandra izgubila pred letom in pol – umrla je zaradi posledic preventivnega obsevanja po posegu.

Čeprav ima Aleksandra Haravan osebnega asistenta od leta 2018, pa je osebna asistenca v Srbiji nekaj povsem drugega kot pri nas: »Storitev lahko koristimo samo 100-odstotno hendikepirani, pri čemer imam pravico samo do enega asistenta, ki lahko dela največ 40 ur tedensko. Naši asistenti delajo pet delovnih dni, dva dni so prosti. Nam, ki živimo sami, osem ur osebne asistence niti pod razno ne zadošča za neodvisno življenje. Imam srečo, da imam krasnega asistenta, ki živi v sosednji stavbi in mi je na razpolago 24 ur. Sicer oddela osem ur, ampak po delčkih, ker drugače ne bi mogla živeti. Dovolj je, če vam povem, da vsak dan ob isti uri vstajam in hodim spat – kot bi bila programirana, ob 12. in 20. uri. Če bi mela asistenco 24 ur na dan, bi bilo moje življenje povsem drugačno. Takrat bi lahko trdila, da živim neodvisno, sedaj zagotovo ne.«

V zadnjem času pa ima oboževalka slikarke Fride Kahlo »nov hobi«, saj je postala ena izmed najbolj prepoznavnih obrazov aktualnih protestov proti nasilju in kot pravi sama, takrat izjemoma ne gre spat ob 20. uri: »Pri nas smo bombardirani z nasiljem z vseh strani, sploh pa preko medijev. Vojne zločince poveličujejo in iz njih delajo junake. Različni kriminalci so postali vzorniki mladih. Huliganstvo je naenkrat postalo trend, dostojno obnašanje pa sramotno. Celotna družba je šla po zlu. Končno je na ulice stopila tista Srbija, ki se je dolga leta skrivala po svojih stanovanjih in hišah, obdana s svojimi somišljeniki. Mislim, da smo v zadnjih izdihljajih, ko imamo še priložnost mladim pokazati nekaj dobrih starih vrednot.« Na proteste hodi s transparentom, na katerem je zapisan citat Fride Kahlo: »Nič ni absolutno. Vse se spreminja, vse se premika, vse vzleti in odleti«. Nekajkrat se je Aleksandra znašla na čelu kolone, kar so srbski novinarji, ki poročajo o protestih takoj pograbili in o njej napisali nekaj prispevkov, ampak kot pravi sama, je to zgolj slučajnost: »Ker je gneča velika, moram zelo paziti, saj se nihče ne sme dotakniti mojih nog. Ko sva na prvem protestu z asistentom hotela zaobiti gnečo, sva naletela na varnostnike, ki so me vprašali, če bi šla med dva transparenta na čelo kolone. Drugič sem se spet nehote znašla tam, ker je bil pločnik poln lukenj in sem šla cesto, da bi se jim izognila. Do tega vselej pride spontano, nimam namena voditi in biti prva.«

Pri vsem tem pa je del njene obvezne opreme tudi krilo z imenom »Klara«, ki jo je za Aleksandro izdelala po meri uspešna srbska modna oblikovalka Aleksandra Lalić-Lalica. V njej drobna Srbkinja še bolj spominja na slovito Frido Kahlo, s katero se čuti povezano na nek prav poseben način: »Poleg tega, da je moja najljubša umetnica, najdem med nama veliko vzporednic. Obe imava že od otroških let hendikep. Frida je doživela težko prometno nesrečo pri 16 letih, sama sem jo pri 47. Frida je umrla stara 47 let, kar se je na nek način pripetilo tudi meni, potem ko me je povozil avto. Obe sva precej pogumni in borbeni ženski. Obe ljubiva življenje, a sva v določenih trenutkih samodestruktivni.« Toda obleka, celotna Aleksandrina pojava in aktivizem imajo vseeno še eno dodatno sporočilo: »Želim si na dostojanstven in pozitiven način, brez trohice patetike predstavljati ne samo sebe, ampak tudi vse tiste, ki se soočajo z enakimi težavami kot jaz, pa zaradi okoliščin ne morejo na proteste. Teh nekaj ur tedensko, ko sem na protestih, skušam svojo telesno bolečino pospraviti v nek drug predal in pozabiti nanjo, da je drugi ne opazijo.«