Čeprav se je šolal za avtomehanika v Velenju in kasneje zaključil štiriletno izobraževanje v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik (včasih ZIUM, danes CIRIUS – Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje) kot ekonomski tehnik, si je v resnici želel postati policist. »Ampak zaradi preslabih ocen ni šlo. Me je vleklo tudi nekako v avtoprevozništvo, to pa ni šlo skozi zaradi zdravstvenega stanja,« je obujal svoje najstniške sanje Aleksander Praprotnik, ki je večino svoje odrasle mladosti preživel v Domu starejših občanov (DSO). Slabih 20 let nazaj namreč za hendikepirane ni bilo ravno veliko možnosti za inkluzijo in običajna praksa po zaključku šolanja, če ni bilo na voljo drugačne bivanjske ureditve, je bila namestitev v domove za upokojence. Tam je pristal tudi Sašo, kot ga kličejo sorodniki in prijatelji.
»Dvakrat so me skoraj usmrtili, ker imajo nesposobno osebje. Za dostojno življenje sem se moral kregati, ker so me omejevali, na primer, kdaj grem lahko na veliko potrebo. Hrana je bila slabša kot pasji briketi … Mislim, da ne rabim kaj več povedati,« je brez dlake na jeziku opisoval Aleksander razmere v DSO, v katerem je po drugi strani spoznal svojo dolgoletno partnerko Viktorijo. »Lahko bi rekli, da je to karma ali usoda. Leta 2006 sem prišel v dom starejših občanov in istočasno je na istem oddelku začela delati tudi Viktorija. Razumela sva se dobro, nakar je med malico začela prihajati k meni. Veliko sva se pogovarjala in nekako je enkrat preskočila iskrica. Pa saj še sam ne vem včasih, kako in zakaj, ampak očitno so se stvari zgodile. In to z razlogom,« se je romantičnih začetkov s svojo Viki spominjal velik ljubitelj šaha in poslušanja glasbe. Življenjska sopotnica 41-letnega Aleksandra je hkrati tudi v vlogi njegove osebne asistentke, a kot pojasnjuje sam, jima preklapljanje iz ene vloge v drugo ne povzroča pretiranih preglavic: »Seveda obstajajo primeri, ko partnerstvo in asistenca ne gresta skupaj. Tudi sam sem proti temu, da je partner ali družinski član asistent. Ampak znašel sem se v situaciji, ko mi kaj drugega ni preostalo. Zaenkrat ni druge, saj na tržišču ni dovolj asistentov in uporabniki sploh ne moremo izbirati – se dogaja, da sedaj asistenti izbirajo nas. Načeloma bi se reklo, da s partnerko nimava težav. Če pa so, jih hitro urediva.«
Društvo YHD je priskočilo Praprotniku na pomoč, ko se je po osmih letih veze z Viktorijo odločil, da bo zapustil institucijo in se preselil na svoje – za začetek v prehodno stanovanje društva, nato pa čisto na svoje: »Lahko bi rekel, da mi je dobesedno padla sekira v med, ker sem si nekako izboril dva asistenta, ki sta bila ravno dovolj, da sva lahko šla s partnerko na svoje v podnajemniško stanovanje. Pa čeprav je bilo stanovanje bolj majhno, je bilo za začetek neodvisnega življenja ravno dovolj. Pravijo, da je vsak začetek težak. To je seveda tudi res, ampak meni se ni bilo težko privaditi, saj sem imel v sebi še preveč energije. Svojo neodvisnost od inštitucij sem zajemal z veliko žlico.«
Potem ko je zapustil inštitucijo je Velenjčan, katerega najljubši inštrument je harmonika, postal aktiven na različni področjih, med drugim tudi kot eden izmed izvajalcev otroških delavnic o ozaveščanju na temo hendikepa Bontonček. Največje presenečenje za otroke je, da se Sašo običajno pripelje v razred sam, svoj električni voziček pa upravlja s svojimi usti, ker zaradi mišične distrofije ne more premikati rok ali nog. »Najbolj všeč mi je, da imam na ta način vpliv na otroke – da me na cesti bodisi ne pomilujejo ali pa si mislijo kaj grdega na račun hendikepa. Če lahko prispevam k boljšim razmeram za hendikepirane v prihodnosti, to z veseljem počnem,« je njegova razlaga preprosta, zakaj je znotraj društva YHD aktiven pri različnih projektih v povezavi s hendikepom.