Aleksander Praprotnik je zaradi svojega hendikepa dolgo časa živel v inštituciji – v domu starejših občanov, v katerem je spoznal tudi svojo sedanjo partnerko Viktorijo, ki je bila tam zaposlena. Iskrica je preskočila in po osmih letih sta se želela Sašo in Viki (tako ju kličejo prijatelji) preseliti skupaj nekam na svoje. Takrat je Aleksandru na pomoč priskočilo društvo YHD in ga nastanilo v enega izmed prehodnih stanovanj. Sašo se je hitro ogrel za neodvisno življenje in osebno asistenco, postal pa je tudi izjemno aktiven – usposabljal se je za vrstniškega svetovalca (dejavnost, v kateri se strokovno usposobljena oseba s hendikepom pogovarja z drugim hendikepiranim, ki doživlja neko stisko, op. a.), izvajal delavnice Bontonček, ki so namenjene ozaveščanju osnovnošolcev na temo hendikepa, sedaj pa je tudi eden izmed prostovoljcev znotraj projekta Medsosedska-medgeneracijska pomoč. »Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj prostovoljec. Delo je namreč včasih kar zahtevno, mi je pa hkrati v veselje, saj tako spoznavam različne vidike ljudi, ki živijo neodvisno življenje in tudi, kako ga živijo. Spodbudilo me je elektronsko sporočilo, ki sem ga prejel od društva YHD, da iščejo prostovoljce, ki so pripravljeni nesebično pomagati drugim ljudem. Lahko bi rekli, da sem po duši dobričina in pacifist. Moj moto je vedno bil: ‘Make love, not war!’ No, v tem primeru pa je: ‘Make friendship, not war!’« je svojo filozofijo (Ustvarjajte ljubezen, ne vojne oz. ustvarjajte prijateljstva, ne vojne, op. a.) pojasnil Praprotnik, ki je pri sebi začutil nekaj sprememb, odkar se je lotil prostovoljstva: »Glede na obveznosti, ki jih imam, je to zame še ena dodatna naloga. Seveda pa po drugi strani čutim, da je moje življenje veliko bolj polno, tudi moja duša se vedno bolj izpopolnjuje. In da, vsekakor čutim, da je treba sočloveku pomagati, ne pa ga zavreči kot kup smeti, samo zato, ker je malo drugačen.«
Glede na to, da se Aleksander lahko premika samo z uporabo ust (tako upravlja svoj električni voziček), dobro ve, o čem govori, saj je bil tudi sam nemalokrat deležen predsodkov. Njegov uporabnik je David, spoznala pa sta se v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik, kjer sta skupaj bivala v internatu. Ker tudi sedaj živita v isti soseski, sta oba uporabnika osebne asistence, Sašo pa je tudi vrstniški svetovalec, veliko časa preživita skupaj: »David je zalo zanimiv in prijazen fant. Lahko bi rekli, da se poznava že celo večnost in se načeloma najraje druživa. Skupna nama je strast do računalnikov. Sam sem amaterski informatik, z Davidom pa si veliko pomagava pri raznih programih, deliva izkušnje … Če je treba zamenjati kakšno komponento, ni nikoli problem. Kadar nama čas dopušča, greva včasih skupaj na kakšen izlet, rada igrava šah in kuhava. Sploh kuhanje mi je v izjemno veselje, ker sem tudi sam zelo velik gurman in dobro vem, kaj je izvrstna hrana.«
Kljub številnim skupnim interesom, ki jih imata z Davidom, vseeno med njima pride do kratkega stika, česar 43-letni Aleksander, ki si je v mladih letih želel postati policist, ne skriva. »Pri vsakem odnosu pride kdaj tudi do konfliktov, ampak če je človek dovolj iskren in zaupa drugi osebi, potem se z njim lahko pogovoriš. Tudi če med nama z Davidom pride do kakšnega spora, se seveda o tem vedno pogovoriva. Je pa res, da do teh situacij ne prihaja velikokrat. So bili primeri, ko sva imela nesoglasja glede računalništva, ampak sva zadevo hitro in prijateljsko rešila v ‘bifeju’,« je povedal za konec velik ljubitelj glasbe in harmonike, ter dodal: »Nove izkušnje so zame vedno dobrodošle. Sam ne bi rekel, da sem boljši človek, zato, ker sem prostovoljec, saj te potrditve ne rabim. Je pa Davidu v veselje, saj postaja vedno bolj aktiven, meni pa je tudi v čast delati z ljudmi.«
