Knjižni klub na Jakopičevi je nastal, da bi sproščeno brali literaturo, se o njej pogovarjali in med seboj stkali vezi. Knjiga je za nas družabni dogodek. Tako smo se nek petek proti koncu septembra znova zbrali na Jakopičevi na terasi enega izmed članov bralnega kluba. Tokrat je bil dogodek prav poseben, saj se nismo zbrali le ljubitelji branja, temveč tudi avtorica romana Utvare, ki smo ga obravnavali na prejšnjem srečanju, Nina Kosmač. Najprej smo se udeleženci predstavili gostji, nato pa smo jo radovedno začeli spraševati o njeni knjigi. Dolga leta je preživela v tujini, v drugačnem okolju, zato je njena pripoved še posebej zanimiva. V otroštvu je živela v Latinski Ameriki, predvsem v Peruju, nato je bivala v internatu v Švici, zatem pa dolgo v Španiji, vse dokler se ni nazadnje pred nekaj leti preselila v Slovenijo. Tudi roman Utvare je bil najprej objavljen v španščini in šele pred nekaj leti preveden tudi v slovenščino. Bralec dobi vpogled v življenja oseb, ki so mu precej tuja. Pisateljica se je na dogodku izrazila hvaležnost vodji knjižnega kluba društva YHD Branku Emeršiču, ki se je zavzel, da je njen roman Utvare zdaj na voljo tudi na storitvi za slepe in slabovidne osebe Blinda.
Vprašanja o njenem srednješolskem življenju v internatu v Švici so kar deževala, odgovori nanje pa so nas udeležence kar malo presenetili. Izobraževalne institucije si mi v Švici predstavljamo kot urejene kot iz škatlice, vendar nam je Nina zaupala, da je bilo življenje tam vse prej kot tako. Dijaki, ki so običajno prihajali iz zelo premožnih družin, so bili v veliki meri prepuščeni sami sebi. Nekateri so imeli s starši in družino zelo malo stikov, zato so se počutili zapostavljene, to pa jih je nato spremljalo vse življenje. Nina Kosmač z nekaterimi sošolci še vedno ohranja stike, preživeta leta v internatu pa so jih zaznamovala tako v dobrem kot tudi v slabem pomenu. Dijaki so namreč posegali tudi po mamilih in pomirjevalih. Nekateri od njih se lahko danes pohvalijo z uspešnimi karierami, veliko njih pa se v življenju res ni dobro znašlo in se še danes vrtijo v začaranem krogu.
Glavna junakinja romana Alina je načitana in izobražena ženska srednjih let, ki nima redne službe, stalnega partnerja ali otrok. Zdi se, da ji v svetu ni uspelo najti mesta pod soncem, zato jo življenje brezciljno premetava sem in tja. V knjigi dejansko ali v mislih obišče skoraj vse svoje sošolce in z njimi bolj ali manj neuspešno išče pot iz vrtinca življenja. Skoraj se zaplete tudi v toksičen »ménage à trois« (ljubezenski trikotnik, op. a.) med nekdanjo prostitutko (zdaj njeno učenko angleščine) ter njenim premožnim starejšim partnerjem, odvisnim od tablet. Ta Alino osvaja kot nekakšno trofejo, saj se ponaša z razgledanostjo, načitanostjo in ostrino, ki jih pri svoji preprostejši partnerki pogreša. Avtorica nobenega izmed likov v romanu ne obsoja, temveč ga sprejme takega, kot je.
Besedilo: Gregor Fajdiga
Foto: Lidija Maričič
