Knjige odpirajo neznane kraje, predstavljajo različne ljudi in njihove načine razmišljanja. Ob branju se pogosto poistovetimo z junaki zgodb ter živimo z njihovimi idejami in usodami. Njihova dejanja in misli bogatijo naše znanje, pogled na svet in življenje samo. Ko sem zbolela za shizofrenijo, so zdravniki rekli, da bom težko brala in gledala televizijo. Televizijo sem nekako obvladala, knjige pa so bile veliko večji izziv. Odprla sem knjigo, prebrala deset ali petnajst vrstic, nato pa jo odložila. Kot otrok in mlado dekle sem zelo rada brala. Pogrešala sem tiste dni, ko sem se s kosom kruha z marmelado zavila v posteljo in ure ter ure preživela med zgodbami. Nekoč sem znanega slikarja prosila za nasvet, kako naj ponovno najdem pot do knjig. Rekel mi je, da moramo knjigo samo odpreti in ji dovoliti, da nam sama pripoveduje svoje zgodbe ter razkriva zaklade. Dolgo sem si želela, da bi knjige znova postale moje prijateljice, a ni šlo. Na njih se je nabiral prah, jaz pa sem vedno pogosteje posegala po televiziji.
Potem sem spoznala Gregorja Fajdigo, ki me je povabil v bralni klub, ki ga drugače vodi Branko Emeršič (prav tako uporabnik na društvu YHD, nastanjen v enem izmed prehodnih stanovanj). Enkrat na mesec smo se srečevali v prijetnem domačem okolju in se pogovarjali o prebranih knjigah. Skupaj smo izbirali nova dela, delili vtise ter razmišljali o tem, kako nas je posamezna knjiga nagovorila. Takrat sem znova našla motivacijo za branje. Želela sem sodelovati v pogovorih, biti del skupine in priti pripravljena na srečanja. Prav zaradi tega sem ponovno začela brati. To je bilo zame veliko darilo. Spet sem lahko sedela v postelji, jedla kruh z marmelado in brala knjige. Bralni klub mi pomeni veliko, saj združuje dve dragoceni stvari; druženje s prijetnimi ljudmi in podporo pri raziskovanju domišljijskega sveta literature. Naša srečanja niso le prijetna popoldanska druženja. So prostor, kjer se srečajo podobno misleči ljudje, ki o knjigah razpravljajo iskreno in kritično. Literaturi ne namenjamo samo pohval, ampak jo tudi analiziramo, delimo različna mnenja in skozi pogovor širimo svoj pogled na svet. To je nekakšna bralna značka za odrasle, le da namesto značke za nagrado dobimo lepo popoldne v družbi prijateljev in knjig. Upam, da bodo prebrane knjige vzbudile poželenje tudi po drugih delih, da bom brala tudi zase, ne le zaradi kluba. Za dušo bi rada prebrala še kakšno ljubezensko zgodbo.
Tekst: Lidija Maričič
Foto: Pixabay
