V sklopu delavnic, ki jih na društvu organiziramo znotraj programa Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH), skušamo skozi leto na eni strani svoje uporabnike aktivirati in dodatno izobraževati, na drugi pa hkrati ozaveščati ter približati hendikep širši javnosti. V ta namen smo izvedli delavnico podajanja jasnih in razumljivih navodil. Na prvi pogled zgleda dajanje navodil enostavno, ko pa se človek sam preizkusi v tej vlogi, se rado hitro kaj zatakne. Tako kot se hitro lahko zatakne tudi, kadar želimo priskočiti na pomoč hendikepirani osebi, pa pravzaprav niti ne vemo, kakšno vrsto pomoči (če sploh) potrebuje. Zato sta tokrat pri izvedbi delavnice združili moči naši uporabnici Slavica Bukovec Zupančič in Sonja Kristovič Skubic ter skupaj s koordinatorkoma programa Barbaro Močilar in Sonjo Korelc-Kotur demonstrirali, kako človeku, ki želi pomagati, dati jasna in razumljiva navodila. Na drugi strani so dobili udeleženci priložnost, da na lastni koži preizkusijo, kako je biti slep ali sedeti v vozičku in biti odvisen od pomoči drugih. Delavnica je pustila pri vseh udeležencih precejšen pečat, svoje misli glede celotnega dogodka pa sta strnila tudi naša uporabnica Ladka Hunjet in uporabnik Branko Emeršič.

Ladka Hunjet – uporabnica programa NŽH:

“V prostorih društva YHD potekala zanimiva in poučna delavnica, ki pa je bila razdeljena na dva dela. Prvi del je vodila Sonja, ki za premikanje uporablja voziček. Z radovednostjo smo čakali na njena navodila. Naročila je, naj na tla položimo desko, preko katere bomo morali udeleženci voziti njen voziček. Zaradi večje stabilnosti deske je na vsakem koncu deske stal eden od udeležencev. Zdaj je šlo zares, saj se je v prazen voziček usedel uporabnik (eden izmed udeležencev delavnice), nekdo drug pa ga je prepeljal varno čez desko. Tisti, ki je voziček vozil, je stopil za uporabnika, potegnil oba ročaja vozička k sebi in stopil na stopalko, ki se je nahajala na spodnjem delu vozička pri kolesih. To je pravilni postopek za varno in udobno vožnjo človeka na vozičku čez desko.”

Drugi del delavnice je vodila popolnoma slepa Slavica. Tokrat smo udeleženci, nekateri tudi prvič, v roke prijeli belo palico ter se s prevezo čez oči in z negotovimi koraki podali proti cilju. Na sami poti smo naleteli na različne ovire, saj je bilo možno z belo palico potipati stole ali klop, nekateri pa so s palico zatipali celo človeka, ki se je postavil tik prednje. Zato smo bili zelo skoncentrirani na dotike. Čez celo pot nas je k cilju vabil zvok zvončkov v žogi, ki jo je v roki držala Slavica in z njo cingljala. Ko smo prišli do cilja, smo se z roko morali za konec dotakniti zveneče žoge. Pri hoji do zveneče žoge je bil moj cilj ta, da me drugi ne prehitijo, ker se bom zato počutila neprijetno, saj imam sama izkušnjo s slepoto. Ampak na koncu je vsem uspelo priti do cilja, ostali udeleženci pa so nam iz srca zaploskali! Tako smo se lahko v varnem okolju in na izviren način bolj podrobno vživeli in pokukali v oba hendikepa.

Celotna delavnica mi je segla pod kožo, saj sem z zanimanjem poslušala, kako voziček prepeljati pravilno čez desko. Hkrati sem prvič sama sedla na voziček, kar je bilo zame povsem novo doživetje. Med tem ko sem sedela na vozičku, sem se spraševala, kako bi videla okolico iz sedečega položaja (kar bo zame večna uganka) saj sem popolnoma slepa. Nazoren prikaz pomoči na obeh delih delavnice (v zgolj nekaj urah in v istem dnevu) je bil zelo pozitiven z vidika vživljanja v eno in drugo vrsto hendikepa. Oba hendikepa sta si enaka v tem, da potrebujemo hendikepirani več pomoči, med drugim tudi v naši bližnji okolici. Seveda pri nobenem hendikepu ne sme biti pomoč vsiljena ali neprimerna. Vsekakor pa je vedno dobrodošla pravilna in smiselna pomoč, kar se je pokazalo tudi v okviru delavnice. Med tistimi, ki za premikanje uporabljajo voziček, in slepimi obstajajo razlike. Ena izmed njih je, da moramo slepemu povedati, da stojimo pred njim in ga nikakor ne smemo porivati pred seboj ali ga samovoljno prijeti za roko ter ga začeti vleči v svojo smer. Pri osebi, ki uporablja voziček, pa moramo z njo vzpostaviti očesni stik in se brez dovoljenja ne dotikamo vozička.

Na koncu naj dodam, da sta me izjemno navdušili empatija in sodelovanje, saj smo vsi udeleženci sodelovali na obeh predstavitvah. Všeč mi je bilo tudi to, da so bile naloge pri obeh prikazih pomoči enostavne.  Ta dan je bil zame nekaj posebnega, imela sem se lepo ter sem uživala!”

Branko Emeršič – uporabnik programa NŽH:

“Namen srečanja je bil videčim pokazati, kako je, če si slep. Med predstavitvami smo tudi sami testirali dajanje in razumevanje navodil. Večina prisotnih je morala ugotoviti, da slepota le ni tako enostavna in je precejšen izziv živeti z njo. Delavnica mi je bila dokaj zanimiva. Sam sem ugotovil, da je v različnih situacijah najbolje ostati povsem miren in nikoli riniti kot bik v maline. V kolikor slep rineš v neznano, se ti utegne pripetiti kaj nepredvidenega. Moja ugotovitev je naslednja; če se podajamo v okolje, ki ga še ne poznamo, se nam zna pripetiti percej sitnosti. Delali smo tudi vaje, s katerimi smo preverili, kako se sami znajdemo v prometu. Tudi sam sem se preizkusil, kako mi to gre od rok. Dogajanje v učilnici na sedežu društva YHD je bilo zelo zanimivo. Drugič poskusite sami, morda bo tudi vam všeč.”