Pomlad nas ne spomni le na lepo naravo, ampak tudi na poezijo. Ne morem si kaj, da ne bi omenila svetovnega dneva pesništva, saj mi pesmi polepšajo dan, kadar sem žalostna in sama. Pesmi so lahko razmišljujoče, lahko pa le zapišejo naš čustven doživljaj. Poezija je nekaj, kar pride od zadaj in prevzame naše telo od prstov na nogah do možganov. Ob njej se vzradostimo in prežene slabe misli ter žalost.
Prebiranje poezije je sicer enako zahtevno kot prebiranje proze, vendar nam te drobne vrstice lahko povejo več kot cel roman. Skoncentrirana vsebina nam da misliti ali pa enostavno uživamo v povedanem med kratkimi vrsticami saj imajo pesmi povsem drugačno obliko kot proza. Meni osebno je lažje brati kratke zapise poezije, saj to je koncentrirana misel, čustvo, slika narave ali celo celotna osebnost, strnjena v eno ali dve kitice.
Ker imam sabo koncentracijo lažje dojamem to umetnost kot pa debele romane, raje imam liriko kot epske pesmi saj mi pripovedništvo v pesmih ni tako blizu kot osebno sporočilo pesnika v lirski obliki. Ob tem kratkem članku, na svetovni dan poezije si vzemite čas in se potopite v pesmi pomladnega vzdušja, saj je 21. marec tudi prvi pomladni dan. Mehkoba pomladnega cvetja, petje ptičev, šumenje dreves in toplota pomladnih dni je navdihnila marsikaterega pesnika.
Ko sem na Bledu prosila, da mi Bog ne vzame zmožnosti branja, mi je pustil drobno lepoto pesniškega izraza in veselje, ki sem ga včasih gojila do vseh knjig.
Letos mineva 100 let od smrti Zofke Kveder in Srečka Kosovela, zato je leto 2026 posvečeno poklonu in spominom na ta velika slovenska umetnika.
Napisala Lidija Maričič, računalniško pa je besedilo obdelal Matic Brdnik.
Foto: Gemini 3.
