Življenje je kot peščena ura, v kateri se pretakajo kamenčki ljubezni, modrosti, strpnosti… Pretakajo in se brusijo. Zbiramo jih in hranimo, pa vendar se nam vedno izmuznejo. Hočemo jih zadržati in si domišljamo, da to že znamo. Življenje pa obrača peščeno uro in nihče ne ve, kdaj se bo ustavila. Imamo pa eno prednost; dlje kot se ura obrača, žlahtnejši so kamenčki. Svetovni dan duševnega zdravja (10. oktober) zame pomeni, da nisem sama na svetu in da je tu kar nekaj ljudi, ki jim je iskreno mar za nas – ljudi s težavami v duševnem zdravju. Praznujem ga kot moj drugi rojstni dan, saj je moje življenje tako, kot je. Nenehno imam potrebo po dokazovanju, da je moje bivanje enakovredno bivanju ljudem brez težav in da tudi jaz štejem.
Nisem hiperproduktivna, nisem dodana vrednost za to družbo, ne plačujem v državno kaso, vendar bi bil ta svet drugačen, če me ne bi bilo. Sem dragocen doprinos tej družbi že s tem, kar sem – čisto preprosto član človeškega občestva in ne potrebujem potrdila za to, da sem živa. Mnogokrat sem se spraševala, kaj je v življenju najbolj pomembno? Morda nori Ferrari, morda hiška na vasi, morda je največ mož, ki te crklja, kariera? Danes vem, da je največji presežnik življenje samo. Življenje, ki pluje po tvojih žilah. Nič nisi plačal zanj, pa vendar ti razum tvojih možganov, srce, ki trepeče ob tragedijah in komedijah življenja, povzroča neopisljivo srečo. DOLŽNI smo velikemu duhu, ki nam je vdahnil življenje, da smo odgovorni do sebe, svojega telesa, lastnih solz, ki jih pretakamo, kadar smo žalostni. Ne smemo se vdati, saj so porazi in zmage le del življenja samega. Ni več delitve na vaš in naš svet, ampak počasi začenjamo sobivati. Živimo na bregovih življenja, ki teče mimo in nas združuje tam, kjer je reka najplitvejša, kjer diši po ljubezni in ne po usmiljenju. Sicer imamo res privide, smo pa globoko razočarani, če nam kdo prodaja iluzije življenja. Če pa te kdo udari v imenu ljubezni, ne nastavi še drugega lica, ampak ponosno dvigni glavo in odidi v svojo smer. Smer spoštovanja in razumevanja!
Spisala: Lidija Maričič
Foto: Pixabay
