Na Poljskem so 22. septembra prvič obeležili dan spomina na žrtve nacističnih pobojev v psihiatričnih ustanovah. Hendikepirani ljudje v inštitucijah so bili poleg intelektualcev prva tarča nacistov na Poljskem. Skupno so v inštitucijah na Poljskem umorili okrog 30.000 ljudi, kolektivni spomin pa na te žrtve nacistične diktature pogosto pozablja. Sejm (spodnji dom poljskega parlamenta) je izbral 22. september zato, ker so na ta dan leta 1939 SS-ovci v ustanovi Kocborowo nedaleč od Gdanska pred strelskim vodom ustrelili 1689 intelektualno ali psihosocialno hendikepiranih ljudi.

Na okupiranih ozemljih v Sovjetski zvezi so poboje v inštitucijah nemalokrat izvedli SS-ovci s streljanjem. V več primerih so tako naredili tudi v tistih delih Poljske, ki so jih vključili v nemški rajh. V izpraznjene stavbe so potem naselili nemške priseljence z Baltika in vojake oziroma so stavbe uporabili za skladiščenje orožja. V psihiatrični ustanovi Kobierzyn v Krakovu, na primer, so med letoma 1940 in 1942 umorili več kot 1000 ljudi, potem pa je tam med drugim imela svoj center organizacija Hitlerjeve mladine.

Na območju rajha z nemškim prebivalstvom je nacistična oblast zaradi oziranja na javno mnenje poboje hendikepiranih ljudi izvajala bolj diskretno, za zidovi izbranih centrov, za nameček pa je s finančnim motivom prepletala tudi rasni motiv (t. i. čiščenje rase). Hendikepirane ljudi so v nemškem rajhu pobijali v okviru tajnega programa T4, pri katerem so imeli glavno vlogo zdravniki ter drugo zdravstveno in negovalno osebje.

T4 so imenovali evtanazijski program, kar je napačno in zavajajoče. Ni šlo namreč za pomoč trpečemu pri smrti, ki bi za takšno pomoč prosil, ampak za načrtno ubijanje ljudi, ki po nacistični ideologiji niso bili vredni življenja, ker so bili genetsko in finančno breme za nemško družbo in državo.

Avgusta 1939 je notranje ministrstvo nemškega rajha začelo voditi register hendikepiranih otrok, v katerega so morali babice in zdravniki sporočati podatke. Na tej podlagi so zdravniške komisije odločale o življenju in smrti. Sprva so pobijali mlajše otroke, na primer otroke z Downovim sindromom, cerebralno paralizo, deformacijo hrbtenice ali brez katerega izmed udov. Starši hendikepiranih malčkov, ki so živeli doma, so prejeli sporočilo zdravstvenih oblasti, da naj otroke pošljejo na zdravljenje v eno izmed novoustanovljenih otroških klinik. Te so bile v resnici uničevalni centri. Čeprav so se staršem zlagali glede vzroka smrti, je sistematično pobijanje hendikepiranih kmalu postala javna skrivnost.

V nekaj mesecih je nacistična oblast program T4 razširila na starejše otroke in januarja 1940 na odrasle. Zdravniške komisije so si pri odločanju o življenju in smrti pomagale z vprašalniki o stanju uporabnikov, ki so jih poslali klinikam, zavodom in drugim inštitucijam. Izbrane za smrt so v enega izmed šestih centrov prepeljali z avtobusi in vlaki. Otroke so večinoma ubijali z injekcijami, odrasle pa z injekcijami ali v posebnih plinskih komorah, ki so izgledale kot kopalnice s tuši. Ob komorah je bil krematorij, v katerem so po zaplinjenju sežigali trupla. Ogljikov monoksid je kot najbolj humani način za usmrtitev ljudi predlagal Hitlerjev občasni zdravnik Karl Brandt, ki je upravljal program T4.

Še preden so v Nemčiji začeli pobijati hendikepirane odrasle, so zaplinjenje kot metodo usmrtitve preizkusili v okupirani Poljski. V poznanjskem taborišču Fort VII so v plinskih komorah umorili uporabnike iz psihiatrične ustanove v vasi Owinska in iz poznanjske univerzitetne nevrološko-psihiatrične klinike.

Avgusta 1941 so program T4 za odrasle uradno ustavili. To se ni zgodilo zaradi upora zdravstvenega osebja, ampak zaradi pritiska javnosti. K temu je z odmevno pridigo pripomogel katoliški škof iz Münstra Clemens August Graf von Galen. Šlo je za največji odpor nemške javnosti proti kateri izmed politik nacistične države.

Sodelavce ustavljenega programa T4 so od konca leta 1941 premeščali na vzhod, kjer so s svojimi izkušnjami v okviru operacije Reinhard pomagali pri ustanavljanju uničevalnih taborišč za Jude, kot so bili Chelmno, Sobibor, Belzec in Treblinka.

Program T4 je dosegel tudi uporabnike v inštitucijah na slovenskem Štajerskem. Ta je namreč po napadu na Jugoslavijo aprila 1941 in razdelitvi slovenskega ozemlja postala del nemškega rajha. Iz zavoda Novo Celje, v katerem so potem uredili bolnišnico za SS-ovce, je osebje zavoda junija 1941 pospremilo več kot 350 uporabnikov na avtobuse, s katerimi se je začela njihova pot do centra Hartheim v bližini Linza v Avstriji. Enaka usoda je doletela tudi uporabnike iz petih štajerskih domov za ostarele in onemogle. Skupno so v okviru programa T4 umorili 583 ljudi iz inštitucij na Slovenskem. V tednih po prihodu v Hartheim so svojci umorjenih prejeli obvestila o smrti, na katerih so zdravniki navajali, da so umrli zaradi vnetij, kapi in podobno.

Prav statistika centra v Hartheimu, kjer so Američani zasegli evidenco s številom »dezinficiranih« po mesecih, je zgodovinarjem in zgodovinarkam v pomoč pri oceni skupnega števila žrtev. Samo v Hartheimu so zgolj v letu 1940 izvedli 35.224 usmrtitev.  Različni viri navajajo, da je nacistična diktatura po vsej Evropi umorila med 200.000 in 300.000 hendikepiranih ljudi, največ v Nemčiji in Avstriji.

Usmrtitve so se dogajale tudi po uradnem koncu programa T4, vendar ne več tako množično in še bolj diskretno. Ubijanje so nadaljevali s predoziranjem zdravil ter stradanjem in dehidracijo inštitucionaliziranih uporabnikov. Temu so bili proti koncu vojne vse bolj izpostavljeni tudi starostniki z boleznimi, kot je demenca, ranjeni po bombnih napadih in oboleli oziroma onemogli tuji prisilni delavci v Nemčiji.

Karla Brandta so ameriški vojaki maja 1945 aretirali. Skupaj s še 20 zdravniki in tremi SS-ovci so mu od decembra 1946 do aprila 1947 sodili na t. i. procesu proti nacističnim zdravnikom. Obtoženi so bili vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti zaradi vloge v programu T4 oziroma eksperimentov na ljudeh. To je bil prvi izmed 12 sodnih procesov v povojni Nemčiji, ki so jih ZDA organizirale pod svojo upravo in pred svojim vojaškim sodiščem. Potekali so v Nürnbergu, tako kot tudi najbolj znani proces proti najvplivnejšim nacističnim funkcionarjem, ki je potekal pod skupno upravo zaveznikov.

Karl Brandt je na sojenju med drugim povedal to, da je Hitler hotel z evgeniko začeti že leta 1933, vendar se je zavedal, da bo zaradi javnega mnenja najbolj primeren čas za to prišel v obdobju vojne. Za Brandta se je proces v Nürnbergu končal z obešanjem, tako kot za še šest drugih obtoženih. Veliko zdravnikov in zdravnic, ki so aktivno sodelovali v programu T4, pa je po vojni nemoteno ali po krajšem suspenzu nadaljevala z zdravniško službo in so dočakali upokojitev kot ugledni člani družbe.

Centri za pobijanje hendikepiranih ljudi so danes spominski muzeji. V Hartheimu hranijo seznam, na katerem so tudi imena žrtev s slovenske Štajerske, obiskovalci pa lahko vidijo nekaj njihovih predmetov. Pred dvorcem Novo Celje na dogodek iz junija 1941 opozarja dokaj nevpadljivo spominsko obeležje. V obdobju, ko poveličevanje nacizma postaja vse manj sramotno, malokdo ve, kako organizirano in obsežno je nacistični režim moril hendikepirane ljudi.

*

Več podatkov o temi najdete na:

– United States Holocaust Memorial Museum: https://encyclopedia.ushmm.org/content/de/article/euthanasia-program;

– Zgodovinski arhiv Celje:

https://zac.si/2016/06/27/357-usmrcenih-dusevnih-bolnikov-iz-novega-celja/.

Foto: Pixabay