Mrzel vetrc je zapihal okrog vogalov, sonce vidimo sedaj bolj poredko. Zdaj tudi že nekoliko težje posedamo po klopcah in nam je prijetneje v stanovanju kot zunaj. V naši skupini se srečujemo v glavnem v kuhinji, ko si pripravljamo večerni obrok. Zaželeli smo si malo kostanja, ki nas spominja na otroštvo, ko smo se v družinah sladkali s to gozdno dobroto. Najprej smo se pogovarjali, kako bi bilo fino jesti kostanj in asistent Blaž nas je nato presenetil s polno vrečko kostanja. Ognja nimamo kje kuriti, zato smo ga spekli v pečici. Hišni pajek je stkal mrežo prijateljstva. V stanovanju je zadišalo po pečenem kostanju, mi pa smo kot otroci čakali, da bo končno spečen. Ker smo rahlo omejeni v gibanju, je peko prevzel asistent Blaž.
Stanovanje si delimo hendikepirani ljudje, kar pa nas ni motilo pri uživanju te gozdne specialitete – pa čeprav kostanja nismo nabrali sami, ampak ga je prinesel Blaž, ki živi ob gozdu. Razvezali so se nam jeziki in obujali smo spomine na mladost in šolanje. Končno smo ugotovili, da kljub omejitvam lahko uživamo v dobri kostanjevi večerji. Plodovi so nas sprostili do te mere, da smo si zaupali tudi razne male skrivnosti. Ni nam bilo treba k zdravniku, da bi se odprli in bili smo srečni. To nas je motiviralo, tako da smo obesili še slike po stanovanju in se počutili kot doma, čeprav živimo v prehodnem stanovanju. Navdušeni smo bili nad sabo, saj smo si brez velikih priprav spontano priredili lep večer. S toploto v srcu smo legli k počitku v zavedanju, da nismo ubogi in nesrečni, ker imamo hendikep. Funkcionirali smo kot vsi drugi ljudje, saj za srečo ne potrebujemo velikih stvari. Zadostovale so nam prijazne besede in kupček kostanjev na mizi.
Zapisala: Lidija Maričič
Foto: Pexels (Pixabay).
