Naslednji zapis objavljamo namesto klasičnega poročila o dogajanju na tradicionalnem sprejemu predstavnikov invalidskih organizacij pri predsedniku države, vlade in državnega zbora na Brdu pri Kranju:
Na YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa smo se petindvajset let vztrajno borili, prepričevali politike, osveščali javnost in hkrati tudi v praksi izvajali program Neodvisnega življenja hendikepiranih, vse z namenom, da bi utemeljili pravico do osebne asistence (OA) kot temeljno človekovo pravico, ki je osnovana na enakih možnostih in aktivni participaciji v družbi za vse. Ne moremo se znebiti občutka, da vsakokratna trenutna oblast ne loči temeljnih razlik v konceptih in zato tlači osebno asistenco v sistem dolgotrajne oskrbe, kar je v prvi vrsti v nasprotju z Mednarodno konvencijo o pravicah invalidov (MKPI).
Praviloma pa se na slovenskih tleh pravico do OA napačno razume in dojema kot dodatno ali »novo socialno pravico«, ki naj bi »invalidom« pripadala zgolj zato, ker so »invalidni«, bolni, ker jim nekaj manjka in potrebujejo več ali manj pomoči. OA ni socialni transfer, odškodnina, kompenzacija ali dodatek, ki dopolnjuje manko posameznika oz. invalida. To razumevanje se veže na stare uveljavljene modele, ki temeljijo na medicinskem dojemanju t. i. invalidnosti.
V praksi pa se kaže, da je OA (predvsem zaradi pomankanja drugih storitev) »priznana praktično že vsakomur«. OA je v prvi vrsti storitev predvsem za izenačevanje možnosti; da hendikepiran posameznik postane polnopraven in aktiven član. Na račun OA lahko tak posameznik postane neodvisen v vseh pogledih družbenega dogajanja in je zato tudi dolžan sorazmerno vračati družbi. S to storitvijo imamo hendikepirani posamezniki priložnost in potencial, da postanemo oz. smo aktivni, stvari vzamemo v svoje roke in se emancipiramo kot posamezniki/ce. Osebna asistenca nam omogoča pogoje za enakopravnost, hkrati pa nam nalaga dolžnost, da stopimo iz vloge pasivnih prejemnikov pomoči ter postanemo aktivni državljani in državljanke.
Osebna asistenca je pravica, hkrati pa tudi dolžnost hendikepiranih, da smo enakopravni člani družbe in kot taki zavezani, da v njej aktivno sodelujemo ter se angažiramo na različnih področjih.
Foto: Žiga Živulovič jr./bobo
