Dan svetega Martina je bil tisti, ki me je peljal na Železno cesto 14 (sedež društva YHD) po nekaterih opravkih. Kak dan pred tem tem sem se po telefonu pogovarjal s koordinatorko programa Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH) Barbaro Močilar, ki mi je namignila, da se bo navedenega dne na društvu dogajalo nekaj zelo zanimivega. Tako ali tako sem šel tja, ker sem bil dogovorjen z drugo koordinatorko za obnovitev svoje prostovoljske pogodbe, ki mi je potekla že pred pol leta. Najprej sem občutil nelagodje. Velikokrat sem si dejal, kar na glas: »Joj, kaj mi bo joga, pa kdo si je to izmislil. Mah, naj gre k vragu, jaz pa tega že ne bom počel.« Iz tega je razvidno, da priznavam, da nisem ravno pristaš joge. S vseeno sem rekel, da bom pogledal: »Morda pa bo tudi kaj zate.« Rečeno, storjeno.
Gospa Barbara Šamperl je inštruktorica joge in povedala nam je nekaj pomembnih stvari o jogi, med drugim pa tudi pokazala, da je vse to mogoče izvajati prilagojeno in sede. Glej ga zlomka in začelo se je. Sam pri sebi sem rekel: »Ne paničari, saj bo šlo!« In res je šlo, rezultat vsega pa je bila sprostitev brez naprezanja. Inštruktorica Barbara nam je pokazala pozdrav soncu, nekaj res lepega in predvsem dobrega. Spoznal sem, da imamo tudi ljudje s hendikepom vse možnosti, da se ukvarjamo z jogo. In še čim drugim … Ampak dodati moram, da mi je joga zanimiva predvsem zaradi načina nenasilne komunikacije. Potom slednje lahko vsakič znova dokažemo, da je mogoče večino stvari doseči na povsem miren način.
Zapisal: Branko Emeršič
Foto: Samir Elezović
