V sklopu programa Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH), ki ga na društvu YHD izvajamo za tiste uporabnike in uporabnice, ki še vedno rabijo pomoč, a ne dosežejo vstopnega praga 30 ur pomoči na teden, da bi bili upravičeni do osebne asistence (OA), smo se odpravili na izlet. Namen je bilo potovanje z vlakom, preverjanje dostopnosti in storitev javnega potniškega prometa (v tem primeru Slovenske železnice – SŽ), druženje in raziskovanje Kamnika. Večina se nas je zbrala ob 9.30 na ljubljanskem kolodvoru pod uro. Medtem ko je koordinatorka Barbara opravila nakup vozovnic za vse, smo na hitro preverili prisotnost in se ‘pofočkali’, potem pa je že prispelo prijazno osebje SŽ, ki je našo gručico na vozičkih in skuterjih pospremilo do perona, kjer smo počakali vlak za Kamnik. Ker smo najavili svoj prihod, je bilo osebje SŽ pripravljeno in so imeli pri roki zložljivo klančino, s pomočjo katero so se lahko na vlak vkrcali prav vsi. Iz Ljubljane smo krenili ob 10:07, v Kamnik pa prispeli ob 10:52 – vožnja je minila kot bi mignil, saj smo bili vsi dobro razpoloženi in pričakovanju pestrega dogajanja. Na postaji so se nam pridružili še uporabniki oziroma uporabnice, ki niso iz Ljubljane in so namesto z vlakom, do Kamnika prišli z avtobusom.
Vtisi udeležencev:
Ob prihodu smo se najprej okrepčali s kavo, nato pa se podali na raziskovanje mesta Kamnik, njegovih znamenitosti in lepot. Uporabniki in spremljevalci smo se razdelili v štiri skupine, nakar je vsaka odšla raziskovat dostopnost Kamnika po svoje. Modra skupina je raziskala dostopnost zgodovinskih znamenitosti v mestnem jedru. Rumena skupina je preverjala splošno dostopnost mesta, mestno infrastrukturo – promet in storitve. Rdeča skupina je šla preveriti dostopnost kulturnih objektov in informacij, pri čemer naj bi bile slednje dostopne tudi v vizualni obliki. Zelena skupina je preverjala parke in zelene površine ter obiskala CIRIUS Kamnik. Na koncu smo se spet vsi srečali na istem mestu in si privoščili okusen obed, preden smo se podali nazaj na postajo in počakali vlak, ki nas je dostavil nazaj v Ljubljano nekaj malega pred 15. uro.
Ladka Hunjet – uporabnica programa NŽH:
»Po prihodu v Kamnik smo se najprej dobili na jutranji pijački v gostilni Korobač, kjer smo se preko klepeta spoznavali med seboj ter se razdelili v štiri delovne skupine. Skupina, v katero sem bila razporejena tudi sama, je odšla iz gostilne na pot proti staremu delu Kamnika. V bližini gostilne je bilo pod nogami še čutiti nekaj klančin, nato pa smo zaznali, da s klančino prilagojenih pločnikov žal ni več. Je pa še vedno zelo živ spomin na borca za severno mejo in pesnika Rudolfa Maistra. Ogledali smo si muzej, ki je posvečen njegovemu delu in življenju. V njem smo ugotovili, da imajo hendikepiranim dostopne sanitarije ter nekaj zvočnega gradiva prilagojenega za slepe in slabovidne. Zatem smo se ustavili v Turistično-informacijskem centru (TIC, op. a.), kjer smo uslužbenko spraševali o dostopnosti parkirišča pri Kamniški Bistrici. Izvedeli smo, da se parkirnina lahko plača z mobilno aplikacijo Easypark, s plačilnimi karticami na licu mesta, nakup parkirnega listka je mogoč tudi v TIC-u, ki je prostoren in dostopen tudi za ljudi na vozičkih.
Žal pa tega ne moremo trditi za lekarno v starem mestnem jedru, ker je pred vhodnimi vrati stopnica. Enako velja za frančiškanski samostan, saj do masivnih vhodnih vrat vodi kar nekaj kamnitih stopnic. Na koncu izleta smo se še enkrat vrnili v gostilno Korobač, kjer nas je prijazno osebje postreglo z izjemno okusno bučno juho. Svoje brbončice smo razvajali še s kremasto sladico bounty.«
Barbara Alenka Roth Dieckmann – prostovoljka na društvu YHD:
»Lepo je, da smo se malo družili; vsi, uporabniki, osebni asistenti, prostovoljci in tudi zaposleni z društva YHD. Na izletu je bilo prijetno. Spoznali smo nove obraze, raziskali mesto Kamnik. Poskusili smo tudi tamkajšnjo kulinariko – jedli smo prav posebno in okusno juhico, pa tudi sladica je bila zanimiva, zelo nasitna. Samo mesto, kolikor smo ga uspeli videti, je zelo zanimivo. Stari del mesta je za hendikepirane bolj kot ne nedostopen, saj ni bilo klančin, tudi lekarna ni imela primernega dostopa. Sicer bi nekdo z navadnim vozom s pomočjo spremljevalca lahko vstopil, ker je ovira nizka stopnička, sam pa bolj težko. Ko smo pa prispeli v drugi del mesta, kjer je bilo bolj živahno, saj smo tam naleteli na trgovine, lokale, pekarno… so bile klančine že urejene, tudi Turistično-informacijski center je dostopen za osebe na vozičkih. Žal je bilo premalo časa, da bi si ogledali kaj več, vseeno pa bil izlet prijeten – že sama vožnja z vlakom.
Romana Šteblaj – uporabnica programa NŽH:
»Lepa in zabavna izkušnja na rojstni dan. Vstop na vlak se mi je zdel kar dober izziv, tudi za ekipo Slovenske železnice. Z njihovo pomočjo in s prispevkom naših udeležencev je šlo vse ‘tip-top’. Del mesta, ki smo ga prevozili z vozički in skuterji, se mi zdi kar dobro urejen glede prehodov in pločnikov. Nedostopna je bila lekarna, saj ima stopnico. Muzej Rudolfa Maistra je bil dostopen, v samem muzeju pa si moral biti zaradi majhnosti prostora kar pazljiv, da ne zadeneš kam. Vstop v okrepčevalnico z mojim skuterjem prav tako ne bi bil mogoč, tudi zaradi majhnosti prostora.«
Branko Emeršič – uporabnik prehodnega stanovanja na društvu YHD:
»Na svetovni dan pošte (9. oktober, op. a.) smo se z društvom YHD odpravili na vlak. Odpeljali smo se v Kamnik, da bi na lastne oči preverili, kako dostopen je za ljudi z raznimi hendikepi. Povedati moram, da je bilo dokaj pestro. Določeni prostori so bili dostopni, drugi pogojno, tretji zopet ne. Nekateri prostori so bili preprosto preozki, drugi pa pač enostavno zaprti. Omeniti moram še nekaj pozitivnega. S svojim ‘oklepnikom’ sem se peljal po rojstni hiši generala Rudolfa Maistra. Pred hodom v hišo stoji njegova maketa in asistenta sem prosil, naj me tam poleg slika. Ko sem se postavil poleg generala Maistra sem salutiral. Pa Kamniške Bistrice ne smem pozabiti, saj izgleda res taka naravna, divja in lepa. Zelo me je pritegnil pogled na to slovensko reko in rad bi poudaril, da skušajmo obvarovati takšne znamenitosti.«
Marjana Skok – uporabnica na društvu YHD:
»Izlet v Kamnik je bila ena izmed boljših odločitev. Na Šutni, ki jo je raziskovala naša skupina, je bil dostopen muzej, ki je imel prilagojeno stranišče za invalide. Cerkev je bila pogojno dostopna. Kosilo zelo dobro. Po končanem izletu in kosilu sva z asistentko odšli na avtobus. Vstop in izstop na avtobus se mi je zdel lažji kot na vlak. Če bo v planu še kakšen izlet se priporočam.«
Klavdija Kresnik – osebna asistentka:
»Izlet v Kamnik je bil zanimiv, vendar smo imele malo težav s prevozom v Kamnik, ampak potem se je vse dobro izteklo. Kamnik je zanimivo mesto, vendar je Šutna preveč prazna ulica. Morda bi moral izlet trajati kakšno uro dlje. Sem pa opazila, da je imel vlak, ki vas je pripeljal, slabšo ‘rampo’, kot avtobus, s katerim smo se mi vračali domov. Sicer je na eni strani avtobus res bolj praktičen, po drugi pa je premalo prostora za več oseb na vozičkih.«
Samir Elezović – prostovoljec društva YHD:
»Na izlet v meni ljubi Kamnik sva se z asistentom na srečo odpravila pravočasno, saj sva morala zaradi nedelujočega dvigala ‘pičiti’ okoli cele železniške postaje. Na zboru pod uro sva zato bila točna in pripravljena na vse logistične izzive, ki so nas še čakali. Kot recimo vkrcavanje na vlak z ‘rampo’, kar je bilo za marsikoga nekaj novega; najbrž pa smo podrli slovenski rekord tudi v številu hendikepiranih v enem vagonu. V dobri družbi smo bili kljub rahlemu rosenju prešerne volje, še posebej po kavi, ki nam je razvezala jezike in dala moči za opravljanje zadanih nalog. Naša skupina je obiskala knjižničarko Jerco in Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje (CIRIUS, op. a.) Kamnik. V mestu, kjer sem kot dijak preživljal veliko časa na cesti, še vedno srečujem znane obraze. Na izletu sem užival, vesel pa sem tudi, da smo vsi preživeli razburljiv prehod čez nezavarovane tire na gradbišču nove železniške postaje v Ljubljani.«
