Iskrenost, prisotnost in povezanost so vrednote, ki jih Zarja Karara-Geršak ne le zagovarja, temveč tudi živi – je namreč ena tistih mladih, ki s svojo toplino, predanostjo in iskrenostjo dokazujejo, da prostovoljstvo ni le pomoč drugim, temveč tudi pot k sebi. Študentka fizioterapije je svojo prostovoljsko pot začela povsem spontano, ko se je učila za izpite v Slovanski knjižnici. »Med odmorom sem pred knjižnico na oglasni deski opazila plakat društva YHD, ki me je takoj pritegnil. Naključje je hotelo, da sem prav v tistem času že nekaj časa razmišljala o tem, da bi začela s prostovoljstvom. Plakat je bil ravno tisti mali, odločilni korak, ki me je spodbudil, da sem stopila v stik z društvom,« je povedala Zarja Karara-Geršak, ki se je za prostovoljstvo odločila predvsem zaradi želje po večjem stiku z ljudmi. »V času, ko nas digitalni svet povezuje bolj navidezno kot resnično, se zdi, da izgubljamo občutek skupnosti – kot sosedje, prijatelji, ljudje. Želela sem nekaj več, nekaj, kar me bo povezalo z drugimi in mi dalo občutek, da prispevam k nečemu pomembnemu,« je svojo odločitev pojasnila 23-letnica iz Gameljn.

Kot prostovoljka Zarja pomaga mami samohranilki, ki je gibalno ovirana, pri skrbi za njeno triletno hčerko — deklico, ki je živahna, domiselna, trmasta in neizmerno ljubezniva. »Punčka je čudovita in brez zadržkov izraža svoja čustva; od iskrenega navdušenja, petja in pripovedovanja pa vse do joka, trme in prerekanja. Zares zna preizkusiti moje potrpljenje in prav v tem vidim veliko vrednost. Uči me potrpljenja, mirnosti in prilagodljivosti. V današnjem hitrem ritmu življenja namreč pogosto pozabimo, kako pomembno je, da se ustavimo in preprosto smo. Ona me na to znova in znova spomni,« je z velikim nasmeškom na ustnicah pripovedovala ljubiteljica deskanja na snegu, in zatrdila: »Najini sprehodi od vrtca do doma, čeprav kratki po razdalji, se tako vedno znova spremenijo v pravo malo pustolovščino; nabirava rožice, raziščeva vsak kotiček, kaj pojeva, se včasih prepirava, nato pa spet smejiva.« Čeprav je prostovoljstvo včasih tudi izziv, Zarja, ki si je nekoč želela postati arheologinja, iz vsakega srečanja odhaja bogatejša: »Včasih je res naporno, saj pride do malih prepirov, trme, jokanja in kričanja – a na koncu, ko me objame in zapoje ‘moja Zarja’, takrat pa že začnem odštevati dneve do najinega naslednjega srečanja.«

Oktobra se Zarja sicer vrača na študij v Izolo, a si vseeno želi ohraniti stik in občasno prihajati v Ljubljano, saj je odnos z deklico in njeno mamo za Zarjo postal pomemben del njenega življenja. »Že res, de bom mogla več prostovoljiti v tolikšni meri, kot sem med poletnimi počitnicami, a kljub temu upam, da bom uspela občasno priti v Ljubljano, morda čez vikende, saj si želim, da s punčko ohraniva stik in se še naprej druživa,« ne skriva čustvene navezanosti bodoča fizioterapevtka, katere največja strast je prav delo z ljudmi. »V tem najdem največ smisla. Povezanost, iskreni odnosi in občutek, da lahko nekomu resnično pomagam, me motivirajo in mi dajejo zagon. Prav ta želja po podpori drugim me je pripeljala tudi do študija fizioterapije,« je dodala Zarja in zaključila: »Ko sem bila majhna deklica, sem si želela postati arheologinja. Ta želja se mi sicer ni uresničila, a danes verjamem, da sem ji kljub temu na nek način sledila. S svojo izbiro poklica fizioterapevtke sem ostala zvesta isti rdeči niti – odkrivanju skritega oziroma neodkritega. Le da zdaj namesto starodavnih ostankov raziskujem skrite vzroke bolečin in težav v človeškem telesu.«