Barbara Abram (na fotografiji levo) se je prvič seznanila z  YHD – Društvom za teorijo in kulturo hendikepa na AKC Metelkova mesto, kjer je obiskovala naš klub SOT 24,5. Nato pa se je društvu YHD pridružila še kot prostovoljka in dve leti pomagala uporabnikoma osebne asistence. Ker smo na društvu hitro odkrili, da ima posluh za uporabnike in principe neodvisnega življenja, sedaj mineva že četrto leto, ko je pri nas zaposlena kot osebna pomočnica na programu Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH). Delo Barbare, ki prihaja iz Šentvida nad Ljubljano, je vse prej kot rutinsko, saj kot osebna pomočnica sodeluje z več uporabnicami in uporabniki. To od nje zahteva nenehno prilagajanje – ne le urniku, temveč tudi različnim značajem, posledično pa različnim navadam in življenjskim ritmom. »Všeč mi je, da so si uporabniki med seboj različni in vidijo vrednost v tem, da so aktivni,« pravi Barbara Abram, ki jo med drugim odlikuje tudi sposobnost hitrega prilagajanja. Kljub temu se zaveda, da je lahko vsaka gospodinjska gobica in vsaka obešena srajca, zgodba zase. »Recimo – za delo v kuhinji uporabnik uporablja dve različni gobici. Preverim, kako naj ju odložim, da se med seboj razlikujeta, čeprav sta po videzu isti. Drugi uporabniki pa želijo, da se delo poenostavi in vse v kuhinji opravi z eno gobico. Nekateri imajo poseben način obešanja perila, da se manj mečka … V teh okoliščinah sem njihov nadomestek, zato se mi zdi smiselno preveriti pri uporabnikih, kaj želijo.« Barbara ne skriva, da je lahko delo osebne pomočnice fizično precej zahtevno. Včasih je izziv že sama logistika – kako priti od enega uporabnika do drugega, še posebej ob muhastem vremenu.

A tudi v teh trenutkih diplomirana inženirka oblikovanja tekstilij in oblačil ohranja vedrino in pragmatičnost. Ko se uporabniki v svoji vnemi želijo lotiti več nalog hkrati, jih Barbara nežno opomni, da je treba najprej dokončati eno opravilo, preden se lahko loti drugega: »Z uporabnico sva se potem pošalili, od kod ta nuja po hitenju.« Čeprav ima svoje delo rada, pa se včasih zgodi, da se vanj vpletejo tudi čustva. Ena od uporabnic, s katero je delala, je namreč umrla. »Bila je borka do zadnjega. Mislim, da nas je vse presenetilo, ko je odšla. Bolehala je dalje časa, na koncu se ni izšlo. Pomagala sem ji, kolikor sem lahko. Rada je imela življenje in tekom let je našla način,  da svojo ljubezen do življenja deli z drugimi,« je svojo izkušnjo s smrtjo uporabnice podoživela Abram. V prostem času se 54-letna Barbara, ki se rada spogleduje tudi z urbanim vrtnarstvom in gleda dokumentarne filme o celostni ekologiji, prelevi v ustvarjalko: »Zadnja leta moja strast postajata narava in t. i. DIY (Do It Yourself, op. a.) oziroma 'naredi sam' kultura. Vedno več prostega časa preživljam zunaj, na vrtu, med domačimi ljubljenčki – imamo pet mačkov in psa. S hčerko greva občasno skupaj na ranč, na katerem ona dela s konji. Zanimajo me ročna dela, recikliranje in kako iz nič narediti izdelek s presežno vrednostjo. V prostem času raziskujem, kako tkati iz vrečk od kave, tetrapakov … Navdih najdem na You Tubeu.«