Lidija Maričič: »Tisti blesavi ‘saj bo’ se mi je zameril do konca življenja«

Lidija Maričič je bila dolga leta prijateljica in simpatizerka društva YHD, a si nikoli ni mislila, da bo postala tudi uporabnica enega izmed prehodnih stanovanj. Na vprašanje, kako bi se predstavila ljudem, ki je ne poznajo, je brez razmišljanja izstrelila odgovor, medtem pa ji je na ustnicah počival igriv nasmešek: »Ime mi je Lidija in ne bi bila Lidija, če ne bi zbolela za shizofrenijo.« V prehodnem stanovanju društva se je znašla po nenadni in nepričakovani smrti svojega partnerja Valterja, do njegove smrti pa sta živela skupaj v Lidijini garsonjeri v Šiški. Lidija je imela poleg težav v duševnem zdravju vse več težav tudi s hojo, a ji je pri tem pomagal Valter, zato neprilagojeno stanovanje takrat še ni predstavljalo (pre)velike težave. Po njegovi smrti pa sama ni več zmogla samostojnega bivanja v 13. nadstropju stolpnice.

»Svojega Valterja sem spoznala, ko sem bila stara 42 in to je bila prelomnica v mojem življenju. Bil mi je vse – moja ljubezen, moja podpora, moje veselje, moj partner in zdravnik, skratka ni da ni,« je začela svojo pripoved Lidija Maričič, ki bo letos za božič dopolnila 65 let in potem nekoliko tišje nadaljevala: »Potem pa se je aprila lani zgodilo, da Valterja nekega jutra nisem mogla prebuditi. Prišli so zdravniki in mi izrekli sožalje.« Za Lidijo je bil to precejšen udarec, ampak kot pravi sama, človeka včasih doletijo nepredvidljive okoliščine.

»Udarilo je kot strela z jasnega in naenkrat sem se znašla sama in nebogljena. Počutila sem se povsem nemočno – spet sem postala invalid. Zaradi dušnih težav sem padla ‘v komo’ (zaradi pretresa ob smrti Valterja je imela hudo epizodo, op.a.) in po nasvetu svoje zdravnice sem se skrila v bolnišnici Polje. Če si sam želiš tja, ni katastrofalno, saj te Polje skrije pred svetom in problemi ter vse skupaj preloži na kasnejši čas,« se je težkega obdobja spominjala nekdanja knjižničarka in učiteljica razrednega pouka, ki se je upokojila pri 50. Prvega meseca hospitalizacije se Lidija ne spomni, saj je bila povsem odsotna: »Vem le to, da so bili vsi zelo prijazni z mano. Ko sem klicala Valterja, so me tolažili in tisti blesavi ‘saj bo’, se mi je zameril do konca življenja. Ne spominjam se obiskov, saj sem bila sama nekje v stratosferi vesolja. Potem so prišle prijateljice iz društva YHD, segle v moje srce in začele iskati nadaljevanje mojega življenja. Prva možnost je bila inštitucija, druga izbira pa je bila nekoliko drugačna. Ponudile so mi osebno svobodo in veselje nad življenjem. Po dveh mesecih hospitalizacije sem začela nazaj vzpostavljati stike s človeštvom. Takrat so mi pokazale čudovito sobico v prehodnem stanovanju društva YHD in intuicija mi je v hipu rekla, da je to prava stvar.«

Lidija se je v svoje novo prebivališče vselila na državni praznik – 25. junija lani. »Prijatelji, ki jih nekaj še imam, so mi prinesli vse, kar sem rabila – TV, fotelj in posteljo, nato pa se je začelo moje življenje. Po začetnem navdušenju so prišli težki trenutki, ko sem obujala spomine na preteklo življenje. Ker imam največ težav s premikanjem, sem na trenutke ždela kot polh v svojem brlogu. Tako kot sem oboževala svoj nov dom, tako močno sem hrepenela po svojem stanovanju,« je bila iskrena Lidija, ki je poleg nove sobice dobila tudi novega sostanovalca, s katerim si je delila atrij, kopalnico in kuhinjo.

Lidija pa ni postala samo uporabnica prehodnega stanovanja društva YHD, ampak so jo vključili tudi v program Neodvisno življenje hendikepiranih (NŽH), saj je bila njena vloga za osebo asistenco zavrnjena. »Na društvu so natanko vedeli, kakšne so moje potrebe in tako sem dobila osebno pomočnico, ki mi je hodila pomagati pri gospodinjskih opravilih in klepetala z mano o lepih časih, ko sem bila še učiteljica. Izguba delovnega mesta je iz mene naredila invalida, ki je bil odvisen od pomoči drugih. V prehodnem stanovanju društva pa nisem imela tega občutka; ravno obratno, sem povsem kompetenten človek, ki zmore delati, ustvarjati,« je svoje misli nizala Lidija, ki se je na društvu YHD zares angažirala.

Organizirala je dva bralna večera poezije v klubu SOT 24,5, skupaj s sostanovalcem Grego pa sta skupaj ustvarila kar nekaj zapisov o življenju in delu v prehodnem stanovanju, ki si jih lahko preberete na spletni strani društva. »Kjer je dom, tam so tudi ljudje, ki bivajo s teboj. Prečudovite spomine imam na svojega cimra Gregorja, ki je znal popraviti vse moje računalniške in telefonske ‘napake’. Ko sem jokala, mi je obrisal solze s svojo čudovito držo – ne pusti se pohodit! Navdušil me je do te mere, da sem spet odprla računalnik in s pomočjo njegove tipkarske spretnosti sem začela ponovno pisati članke,« je opisovala složno življenje znotraj štirih sten prehodnega stanovanja »kofetarica« Lidija, ki ni mogla prehvaliti prispevka svojega sostanovalca: »Imel je lepo navado, da je prišel, ko sem sedela in kadila v atriju, ‘v vas’. Klepetala sva o brezveznih stvareh in se imela neizmerno fino. Uživala sva v drobnih radostih, kot so polnočni piškoti – vsak je pojedel tri, kajti to je namreč bojda še sprejemljivo, več se pa že ne spodobi,« je v šali razlagala ljubiteljica cokl, ki jih še vedno rada natakne na svoja stopala. Seveda pa vse ni bilo vselej rožnato: »Najbolj ga je jezila moja glasna ‘muzika’ in odprta vrata moje sobe. Na koncu sva se oba navadila in je tudi on začel puščati odprta vrata svoje sobe. Nisva bila samo cimra, ampak sva postala prava prijatelja. Čeprav je bil nad mojim kuhanjem razočaran, je vseeno vse pojedel. Bil je popolna stranka, nikoli ni godrnjal, čeprav se mi jed ni povsem posrečila. Sta pa potem vskočila njegova asistenta Tomaž in Jernej, tako da sva si delila hrano, ki so jo kuhali njegovi asistenti.«