V Avstriji je Osebna asistenca (OA) pomemben steber samostojnega življenja za posameznike s hendikepi, a sistem ostaja kompleksen in neenoten zaradi razdrobljene zakonodaje med deželami. To se je izkazalo tudi na nedavnem dogodku, ki ga je organiziral in izpeljal Zavod ODTIZ, na katerem je avstrijska usklajevalka OA Karin Ofenbeck razkrila prednosti in pasti avstrijskega modela. Pri sosedih v treh zveznih deželah obratuje neprofitna organizacija WAG Assistenzgenossenschaft, ki nudi OA več kot 390 uporabnikom prek mreže 650 osebnih asistentov. Sistem je razdeljen na tri področja: izobraževanje, delo in vsakdanje življenje; vsako ima svojo zakonsko podlago in pristojnost, pa naj bo ta bodisi zvezna, bodisi deželna.
Fleksibilnost z urami in možnost zaposlovanja
V nasprotju s slovenskimi tedenskimi omejitvami Avstrija ponuja letni fond ur (do 1.600), ki jih uporabnik lahko razporeja po lastni presoji. Poleg tega ima hendikepirana oseba možnost, da sama zaposluje asistente — kar pomeni večjo avtonomijo, a tudi več administrativnih obveznosti. V tem primeru prejme uporabnik 24 € na uro, medtem ko izvajalci OA zaračunavajo med 28,5 in 41,3 € na uro. Zneski temeljijo na uradno določeni stopnji invalidnosti. Najtežje hendikepirani prejmejo 2.156,60 € na mesec in 180 ur asistence. Skupno v Avstriji OA uporablja približno 2.600 hendikepiranih posameznikov, število vseh prejemnikov denarne pomoči pa presega pol milijona.
Izzivi in izključevanja
Zaradi različnih pravil med deželami so senzorno henikepirani in osebe z duševnimi, razvojnimi ali psihosocialnimi težavami v določenih regijah pogosto spregledani. Zgovoren primer je denimo Dunaj, na katerem ne dobijo OA, medtem ko na Štajerskem pa jo – čeprav uporabniki živijo le nekaj kilometrov stran. Avstrijsko ministrstvo za socialne zadeve je leta 2023 uvedlo direktivo, ki želi vzpostaviti enoten, pravičen sistem OA po vsej državi. Vanj so vključene štiri zvezne dežele, predvidena pa je širitev na vseh devet. Nova ureditev predvideva razširitev upravičencev tudi na osebe s senzornim hendikepom in posameznike s psihosocialnimi težavami ter povečanje zgornje meje koriščenja ur na 3.600 letno.
Slovenska priložnost?
Čeprav ima slovenski model OA določene prednosti (npr.: pravica do OA na nacionalni ravni), bi fleksibilnost, individualizacija in dostopnost avstrijskega pristopa lahko služile kot navdih ali dobra izhodiščna točka za razmislek. Tega se je treba lotiti skrajno previdno, saj lahko namreč decentralizacija brez jasnih standardov vodi v neenakost.
