»Oče nas je zapustil takoj, ko so zdravniki potrdili, da imam cerebralno paralizo in nikoli ne bom normalno hodila,« je svojo pripoved začela 73-letna Violeta Bilek, ki je po rodu sicer iz Bosne in Hercegovine, a v Sloveniji, z nekaj vmesnimi postanki, prebiva že od rane mladosti: »Leta 1958 me je mama pripeljala v bolnico Stara Gora z velikim upanjem, da bom kmalu shodila. Ker nisem razumela jezika, se mi je zdelo, da sem prišla na konec sveta. Čez dve leti so me premestili v takratni Dom invalidne mladine v Kamniku, ki se je potem preimenoval Zavod za usposabljanje invalidne mladine. Tam sem preživela 12 let. V starem zavodu je bilo za premikanje na voljo le nekaj Unicef-ovih vozičkov za starejše gojence, medtem ko so za mlajše nepokretne otroke to vlogo večinoma opravljali zaposleni nosači.«
V šoli je bila odličnjakinja, zato so jo priporočili za nadalje izobraževanje na Gimnaziji Kamnik. »Pri hoji sem bila precej omejena in vsakodnevno vzpenjanje po stopnicah do razreda mi je predstavljalo precejšen napor. Pri tem mi je vsak dan pomagal šofer zavoda. Spoznanje, da bom za vedno od nekoga odvisna, me je utrdilo v prepričanju, da to šolanje zame nima nobenega pomena, ker tako ali tako nisem imela nobenih pogojev, da bi lahko hodila na fakulteto in pozneje v službo – v tistem času namreč ni bilo ne duha ne sluha o kakšni ideji za uklanjanje arhitekturnih ovir. Tako je moja gimnazija že po prvem letniku splavala po vodi. Po 16. letu sem dobila bolečine v kolenih in prvi voziček, ki ga nisem mogla sama poganjati. Sem pa zato v vsakem hodniku zasedla kot in brala, brala, brala, vse dokler me kdo ni pobral in odpeljal na kosilo ali večerjo,« je nadaljevala sprehod po preteklosti Violeta, ki je po poklicu ekonomska tehnica, rada pa tudi prisluhne glasbi legendarne skupine Queen. Zaradi nenehnega nagovarjanja ortopeda se je odločila za operacijo na Ortopedski kliniki v Ljubljani in v poldrugem mesecu prestala tri operacije. »Po vrnitvi v Kamnik sem odkrila, da imam talent za ročne spretnosti, za katere nisem niti slutila, da obstajajo. Delovna terapevtka je nato prepričala strokovno ekipo, ki zame ni imela nobenega upanja več, da me je vseeno poslala na prakso v šiviljsko delavnico. Pozitivno sem presenetila sebe in druge. Tretjega letnika sicer nisem zmogla, ker je bilo blago za plašče in kostime predebelo, težko in zame neobvladljivo. Pri svojih 20-ih sem zaključila rehabilitacijo in postala priučena šivilja. Naučeno bogato znanje mi je ostalo celo življenje. Šivanje me je naučilo natančnosti, potrpežljivosti, planiranja, perspektive, skladnosti in zavedanja, da zmorem več, kot so na videz obetali moji potenciali! Da je Invalidska komisija zapisala ‘da sem nesposobna za samostojno življenje in delo’ nisem nikomur pokazala. Sem pa s svojim življenjem dokazala ravno nasprotno! Leta 1970 vrnila v Sarajevo, v novo in neznano.«
Ko se je na območju nekdanje Jugoslavije začela vojna, je priučena šivilja skupaj z mamo ostala v Sarajevu. »Vodila sem Društvo za cerebralno paralizo in prav zaradi naše prisotnosti smo za naše člane in posredno njihove družine uspeli pridobiti največ humanitarne pomoči iz raznih virov. Med vojno sem delala od doma – preko telefona, ki je deloval samo v mestu, medtem ko je sodelavka hodila po terenu in prevzela skrb za distribucijo pomoči. Bili smo brez elektrike in brez vode. Že po prvih dneh bombardiranja je strah izpuhtel, edina skrb je bila, kako preživeti. V teh dveh letih sem izvezla sedem gobelinov in en večji prtiček. Med vojno me je najbolj presenetila povezanost in solidarnost ljudi. Drugo presenečenje pa je bil UNPROFOR, ki me je popolnoma razočaral zaradi mnogih nečednih poslov pod okriljem OZN! Ko so prišli, niso prinesli pričakovanega miru, kot smo naivno verjeli, ampak se je vojna šele razplamtela,« je brez dlake na jeziku opisala težke razmere Bilek, ki pa je navsezadnje vseeno zapustila Sarajevo: »Septembra 1993 mi je umrla teta in v Mestrah zapustila stanovanje. Po italijanskem zakonu sem se morala v dveh letih zglasiti pri notarju zaradi prevzema. Ko sem našla zamenjavo na društvu, sem 5. februarja 1994 po večjih zapletih – tisti dan je na tržnico Markale treščila granata – odpotovala ‘na slepo’ in po 22 urah brez spremstva prispela v Makarsko. Deset dni kasneje sta v Zagreb prišla pome s kombijem Jože Primožič in Jelka Bratec iz Zveze Sonček.«
Ker ji je po prihodu v Slovenijo Zveza Sonček krila vse stroške bivanja in prehrane, je Violeta v zameno osem mesecev prostovoljno delala na Modrem telefonu v Ljubljani: »Ko sem si uredila vso možno ‘papirologijo’, so me zaposlili kot vodjo Računalniške delavnice, kjer sem delala po osem ur na dan do upokojitve. Bila sem prva Sončkova upokojenka. Pred tem sem pet let delala prostovoljno na omenjenem društvu v Sarajevu. Ko smo dobili prva sredstva od Loterije BiH in svoje prostore, so me tudi za redno zaposlili. Tako imam z beneficiranim delovnim stažem priznanih 20 let delovne dobe.«
Tu pa se njena produktivnost še ne konča, saj je upokojena Violeta že celo življenje tudi izjemno aktivna državljanka in borka za pravice: »Z društvom YHD smo speljali marsikatero akcijo, s ciljem, da bi uveljavili osebno asistenco kot pravico za vse aktivne, hendikepirane posameznike. Štrajk je bil sestavni del tega. Bila sem zraven in verjela v to, kar smo počeli! Tudi v Strasbourg smo šli trikrat na protest, na Freedom drive (Marš za svobodo op.a.). Izkušnje smo si izmenjali z aktivisti iz različnih evropskih držav. Naučili smo se, da smo mi glavni akterji v tej življenjski zgodbi in, da brez nas ne bo ničesar!«
In kako se je energična Violeta Bilek, ki včasih s prijateljem rada pogleda partijo snookerja ali smučarske skoke, znašla na društvu YHD?
»Eleno, Emila in Klaudijo sem spoznala v zavodu v Kamniku, ko smo se skupaj udeležili 14-dnevne delavnice za film in fotografijo. Za YHD pa sem izvedela od prijateljice Jerce iz Kamnika. Po dveh letih bivanja v Kranju sem bila namreč premeščena v bivalno enoto v Ljubljani. Takrat sem prvič slišala za osebno asistenco in princip neodvisnega življenja. Da, to mi je bilo pisano na kožo, samo sanjati si nisem upala, ker nisem verjela, da je to mogoče. Pa vendar mi je bilo namenjeno! Kmalu za tem je YHD naši bivalni enoti namenil dve asistentki. Takoj za Eleno in Emilom sva bila midva s Petrom prva uporabnika osebne asistence,« je še razložila Violeta, ki je tudi odlična vrtnarka: »To je sosedov vrt, kjer pa trenutno nihče ne živi. Jaz sem si ga samo izposodila. Tako sem verjetno edina vrtnarica na svetu, ki ni lastnica svojega vrtička in sama ne more obdelovati zemlje. Priznam pa, da neizmerno uživam v nabavi sadik, organizaciji dela in kuhanju ter konzumiranju dozorelih vrtnin. Izdelujem pa tudi napitke in kremice za vsakdanjo rabo.«
