»Leta 1998 sem prišla pred novim letom na obisk k svoji prijateljici iz Ukrajine, ki je tu poročena s Slovencem. Slovenija mi je bila všeč, pa sem ostala; mož mi je namreč umrl in ostala sem sama z otrokom, zato sem za naju iskala boljše življenje. Sedaj sem tu že 22 let,« je svojo pripoved začela Svitlana Prykhodko, ki sicer prihaja iz drugega največjega ukrajinskega mesta Krivi Rih. Preden je začela delati kot osebna asistentka, je delala v gostinstvu. »Ko je bil sprejet kadilski zakon, je šlo vse skupaj samo navzdol, zato sem nekaj časa delala v proizvodnji, pa kot bolničar oskrbovalec v domu za starejše občane … Potem me je prijateljica Oksana, ki je delala na društvu YHD, povabila, naj poskusim z osebno asistenco. Takrat sem prvič izvedela za osebno asistenco, saj pri nas v Ukrajini te storitve ni, zato nisem imela pojma, kaj to je« se je svojih prvih korakov spomnila Svitlana in dodala: »Poklic osebne asistentke mi je všeč. Dobro se namreč počutim, kadar nekdo z mojo pomočjo lahko naredi nekaj, česar sicer sam ne bi zmogel.«
Svitlana, ki je študirala ekonomijo, na delo hodi k uporabnici, ki živi s svojo družino – možem, medtem ko je hči že odrasla in si je ustvarila že svojo družino. »Kadar z uporabnico kaj počneva, nama njen mož vselej pomaga. Kadar vlagamo kaj, je to timsko delo. Midve z uporabnico skuhava paradižnikovo omako, on pa jo vlaga v kozarce. Nikoli se ne dogaja, da bi oni meni dajal navodila. Ker si z uporabnico delita vsa hišna opravila, pri pomivanju oken on sam opravi polovico dela,« opiše družinsko dinamiko strastna popotnica, ki nikakor ne zna sedeti pri miru. V službi ji ni dolgčas, saj je njena uporabnica tudi babica, zato Svitlana priznava, da je njeno delo precej razgibano in pestro: »Kadar na obisk prideta vnuka, je vselej doma še mož od uporabnice. Starejši vnuk razume, da babi ne more sama delati stvari in ve, da z drugo asistentko pomagava njegovi babici. Razume, da nikoli ne more biti sama. Če prideta na obisk med tednom, prideta za dve ali tri ure in se igramo. Babica se z njima pogovarja, s starejšim vnukom pa sedaj tudi že igrata šah. Jaz sem takrat v vlogi njenih rok in samo premikam figure.«
Čeprav se s svojo uporabnico in njeno družino se izjemno dobro razume (kadar je delala ali nadomeščala pri drugih uporabnikih prav tako nikoli ni naletela na težave), kar pa ne pomeni, da se ne bi znala postaviti zase.
»Pri meni zaenkrat do konflikta še ni prišlo. V primeru, da bi se mi zgodilo kaj podobnega, se ne bi pustila izkoriščati. ‘Požrem’ marsikaj, ampak bi pa tudi povedala, da to ni prav,« je odločna 46-letna Ukrajinka, ki je svojega partnerja, ki je Slovenec, spoznala pred sedmimi leti na snemanju reklame za avto: »Smešna prigoda se mi je pripetila, ko sem nadomeščala pri neki drugi uporabnici, ki je slepa. Želela je v trgovino Spar, ki naj bi bila čisto blizu, samo čez cesto. In sva šli iskat trgovino. Potiskala sem jo na vozičku, hodili sva blazno dolgo, vmes pa sva naleteli na table, ki so naju usmerjale proti Sparu. Čudno se mi je zdelo, da naju pot pelje v hrib, ampak tudi mimoidoči so naju usmerjali tja. Komaj sem jo privlekla po tistem klancu navzgor, bila sem že čisto obupana, kje sva in kam greva, saj je bilo nemogoče, da je trgovina tako daleč. Na koncu sva šli domov z avtobusom. Bila sem čisto uničena od potiskanja, saj je bilo poletje, vroče in enostavno nisem več zmogla. Ampak sva se pa zato nasmejali, saj sva šli samo v ‘bližnjo’ trgovino ob 9. zjutraj, vrnili pa sva se okoli 13. ure popoldan.«
Seveda je velik del vsakdana Ukrajinke tudi vojna v njeni domovini. »Mama je trenutno pri meni v Sloveniji, oče mi je umrl pred tremi leti, ostali sorodniki vztrajajo doma. Brat je na srečo paznik v zaporu in ga nujno potrebujejo tam. Upam, da tako ostane. Ostalim pomagam, kolikor le lahko in po svojih najboljših močeh. Sestrična mi natančno sporoči, česa jim najbolj primanjkuje in potem se tukaj organiziramo, zbiramo, kupujemo in pošiljamo. To so predvsem protibolečinske tablete in druga zdravila, stara posteljnina, ki jo nato porabijo za preveze, prvo pomoč s pretečenim rokom, hrano v konzervah, kavo, čaj … Ljudje podarijo marsikaj, nekaj nakupimo tudi sami, če je možnost, recimo zdravila brez recepta kot je Nalgesin. Naši fanti zberejo vse skupaj, nato pa prostovoljci to odpeljejo naravnost v vojna območja. Enkrat nam je uspelo skupaj s prijatelji zbrati za cel kamion materiala. Samo sanitetnega materiala je bilo za tri kombije,« je o svojih aktivnostih izven delovnega časa za konec spregovorila Svitlana Prykhodko, ki je nora na živali – ima namreč kar štiri kužke.
