Braillova pisava ali brajica je pisava za slepe osebe, sestavljena iz kombinacij pik, reliefno dvignjenih iz podlage. Namenjena je tipni zaznavi in jo načeloma uporabljajo slepi, pa tudi osebe, ki zaradi okvare vida ne zmorejo brati črnega tiska. Brajica je svoje poimenovanje dobila po izumitelju Luisu Braillu, ki se je rodil 4. januarja 1809, in prav zato ta datum tudi obeležuje svetovni dan Braillove pisave. Braille je svoj vid izgubil v otroštvu, ko se je kot triletni fantič igral v delavnici svojega očeta in si po nesreči s čevljarskim orodjem za izdelovanje lukenj v usnju poškodoval desno oko. Takratna medicina še ni dovolj napredovala, da bi dečku lahko pomagala, zato se mu je desno oko vnelo. Vnetje se je kmalu preselilo še na levo oko in kmalu je ostal povsem brez vida.

Ko je Luis Braille v Nacionalnem inštitutu za slepe v Parizu spoznal Charlesa Barbiera, je na osnovi njegovega načina komuniciranja, izdelanega po Napoleonovih željah za vojsko, razvil idealen sistem s šestimi pikami. Barbierov komunikacijski sistem se je pri vojakih izkazal za pretrd oreh, saj se ga niso mogli naučiti. Braille je 15 let eksperimentiral z različnimi sistemi, dokler ni naposled našel idealnega s šestimi pikami. Osnovni element brajice je brajeva celica, v kateri je prostor za šest (v elektronski brajici osem) pik, razporejenih v obliki pravokotnika. Pike so reliefno dvignjene nad površino zato, da jih bralec lahko otipa. V pravokotniku se nahajata vodoravno dve piki, navpično pa tri (v elektronski brajici štiri). Vsaka pika ima svoje ime, poimenovane so z vrstilnimi števniki (1, 2, 3, 4, 5, 6). Prva pika je levo zgoraj, druga in tretja sta pod njo, četrta pika je v desnem stolpcu zgoraj, peta in šesta sta pod njo.

Sprva videči učitelji Braillove pisave niso podpirali, še več, celo prepovedali so jo, kar pa je pri slepi mladini izzvalo ravno nasprotni učinek; začeli so jo uporabljati s še z večjim zagonom. Brajica jim je namreč omogočala hitro branje in pisanje. Braille in Barbier sta se spoznala leta 1821, medtem ko so na pariškem inštitutu Braillovo pisavo dovolili šele leta 1950. Braille je takrat tam služboval kot pomožni učitelj. Mednarodno potrditev je pisava dobila leta 1878, ko je Pariz gostil Kongres evropskih narodov in so jo priznali kot najboljšo pisavo za slepe. Kljub temu je preteklo še nekaj desetletij, preden se je dokončno uveljavila.