Že celo življenje me spremlja hendikep, vendar mi to dejstvo ne predstavlja ovire za polno življenje. Mogoče bo povedano zvenelo klišejsko, ampak prav zaradi tega, ker sem na vozičku, še bolj raziskujem in sprejemam vse priložnosti, ki mi tekom eksistence na tem planetu pridejo naproti. Že med študijem na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo me je privlačila misel bivanja in vključevanja v profesionalno delovno okolje nekje daleč proč od doma, rutine in poznanega. Takrat se žal ni izšlo kot sem sprva načrtovala, zato sem bila pa v drugo toliko bolj prepričana, da mi bo uspelo. Lani oktobra se mi je namreč ponudila priložnost za prostovoljno delo v poljskem mestu Gdinija preko programa European solidarity corps (Evropska solidarnostna enota). Na skrajni sever Poljske sem odpotovala 28. februarja letos. Preden sem dejansko spakirala kovček in se za tri mesece poslovila od družine ter prijateljev je bilo potrebnih veliko priprav in dogovarjanja. Na trenutke se mi je zdelo, da korespondenci med mano in gostujočo poljsko organizacijo kar ni videti konca. Podpisati sem morala veliko dokumentov v elektronski obliki, zame so iskali dostopno in popolnoma prilagojeno nastanitev, poleg tega sem morala opraviti tudi spletni razgovor z osebjem organizacije.

Svoje prostovoljno delo sem s predanostjo opravljala (seveda!) v knjižnici, imenovani Biblioteka z Pasją (v nadaljevanju Pasją), delo v njej pa mi je zagotovila prej omenjena poljska organizacija Centrum Współpracy Młodzieży (Center za opolnomočenje in sodelovanje mladih – v nadaljevanju CWM). Ta se zavzema za aktivacijo ter mobilnost mladih na Poljskem in v mednarodnem merilu. Takoj ob prihodu sem se tudi osebno spoznala z vsemi, s katerimi sem prej komunicirala zgolj preko spleta, vstopila v svetle in široke prostore knjižnice ter se hkrati seznanila s postavitvijo knjižničnega gradiva. Naslednji dan sem bila že pripravljena poprijeti za delo. 

Moj delavnik se je začel istočasno z odprtjem knjižnice ob 12. uri in se zaključil ob 17. uri. Kot prostovoljka sem morala vrnjeno knjižno gradivo razporejati na police po določenih tematskih sklopih (domišljija, znanstvena fantastika, poljska literatura, angleška literatura, zgodovinski romani, življenjski slog, glasba in umetnost ipd.), znotraj tematike pa še po abecednem vrstnem redu. Poleg tega sem v prostorih knjižnice fotografirala najnovejše gradivo in lične fotografije objavljala na družbenih omrežjih. S tem so zaposleni želeli pritegniti ljudi k rednemu obisku knjižnice in bolj množični izposoji.Za obiskovalce knjižnice sem oblikovala in izvajala tudi različne delavnice in predstavitve. Najbolj mi je ostal v spominu obisk osnovnošolcev. Knjižnico so obiskali v sklopu predmeta angleški jezik, v katerem je potekala tudi moja enourna predstavitev. Zaradi predhodnega opozorila učiteljice, da znajo pokazati razgrajaško žilico, sem bila prav presenečena, ko je bilo njihovo vedenje med predstavitvijo Slovenije, moje osebne zgodbe in pomembnih slovenskih znanstvenikov, popolnoma drugačno. Pozorno so me poslušali in mi na koncu zastavili kopico zanimivih vprašanj.

 

Proste trenutke sem z veseljem izkoristila za pohajkovanje, kavo ali palačinke ob obali Baltskega morja. V samem mestu si nisem niti enkrat belila glave z vprašanjem, kako bom prišla od točke A do točke B, saj je mesto Gdinija res prijazno do oseb na vozičkih. Ves javni promet je dostopen, vsi pločniki so spuščeni, po barih in restavracijah pa sem zasledila široke toaletne prostore, ki že osnovi sledijo univerzalnemu oblikovanju (torej so dostopni vsem). Vsi, s katerimi sem se ob različnih priložnostih pogovarjala o dostopnosti Gdinije in drugih poljskih mest, so mi zaupali, da so enako dostopni tudi Krakov, Varšava in Gdansk.

Zgoraj sem naštela zgolj najlepše trenutke, seveda pa vse ni bilo rožnato, saj sem na začetku marca zbolela za koronavirusom. Prostovoljke iz CWM so mi bile takrat v oporo, saj so mi nosile sadje in zelenjavo, priskrbele so mi tudi grelnik za vodo, da sem si lahko pripravila kakšen topel napitek. V domu, kje sem prebivala, so mi bili na voljo že od samega začetka, če sem kar koli potrebovala, v času bolezni pa mi zaradi utemeljenih sistemskih razlogov niso mogli zagotoviti toplih obrokov. V omenjenem obdobju sem se naučila biti hvaležna za življenjsko pomembne stvari, ki so se mi pred tem zdele samoumevne (topli obrok). Celotno izkušnjo sem vzela kot lekcijo iz potrpežljivosti.

Sredi aprila se mi je na kolesu uničil ležaj, za nameček pa se mi je predrla še zračnica, kar je pomenilo, da sem morala dati voziček na popravilo, zato sem bila dva dni brez. Na trenutke mi je to predstavljalo frustracijo, saj se nisem mogla premakniti niti do kuhinje. Tudi s to okoliščino sem se učila potrpežljivosti, hkrati pa osebnostno rastla.

Pravijo, da je vsake lepe stvari enkrat konec. Jaz pa dodajam, da je konec samo predah, do takrat, ko se lepa stvar ponovno zgodi. Prostovoljstvo v Gdiniji sem zaključila 31. maja. Zaradi poljske dogodivščine nosim v sebi ogromno nepozabnih spominov in ker se je prehitro končala, v mislih že kujem načrte, kako bom naslednje leto odšla nazaj.

Vsakemu posamezniku (najsi bo gibalno oviran ali ne), ki se še odloča, ali bi sploh šel bivati in delati v tujino kot prostovoljec, izkušnjo toplo priporočam.

Fotografije: osebni arhiv Špele Sanabor in Centrum Współpracy Młodzieży