Samir Elezović je na YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa že dolga leta naš neformalni sodelavec. Kot prostovoljec nam redno in vedno pomaga, ko ga prosimo za pomoč, pa naj gre za fotografiranje ali računalniške nasvete. Čeprav si ga na društvu kar malo ljubosumno lastimo kot našega uradnega fotografa, pa seveda nesebično in vedno z veseljem »fotka« tudi za druge organizacije, ki ga zelo rade povabijo na svoje dogodke. On pa se zelo rad odzove. »Motivira me moje osebno geslo, ki glasi ‘Zakaj ne bi nekomu pomagal, če lahko?’ Najlažje je obrniti glavo stran od sočloveka in gledati samo svojo korist,« je pojasnil 43-letni Samir Elezović, ki je strasten fotograf. Tako je imel leta 2005 v klubu SOT 24,5 svojo prvo samostojno fotografsko razstavo. Tej je maja lani sledila še ena v istem klubu, svoje delo je predstavil tudi na društvu ŠENT, januarja letos pa tudi na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Republike Slovenija – SOČA. »Že kot otrok sem občudoval  fotografe. In od nekdaj sem si želel imeti fotoaparat. Prvega mi je med vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije, natančneje leta 1995, kupila babica, ki je živela v Berlinu. Bil je ‘ta mali’ Nikon in je ‘koštal’ 100 takratnih nemških mark. Svoj prvi digitalni fotoaparat, ki je bil znamke Olympus, sem prav tako dobil za darilo, medtem ko sem si sedanjega, Nikona D5600, ki je moj šesti fotoaparat, kupil sam,« je z neverjetno natančnostjo iz spomina nanizal tehnične podatke in vse letnice Ljubljančan, ki ne zna čisto odgovoriti, zakaj ga prav fotografija tako zelo privlači.

Samirjev vzornik je Matej Pejhan. »Človek brez ene roke in očesa je postal svetovno znan fotograf. Hvala Matej, da si z mano delili svojo znanje in izkušnje. Spoznala sva se sicer že med mojim šolanjem v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik. On je bil tam zaposlen kot psiholog, ampak jaz nisem vedel, da on fotografira, on pa ne, da se tudi jaz ukvarjam s fotografijo. Enkrat pa sva nekaj ‘čvekala’ in je beseda nanesla tudi na to. On me je motiviral in spodbujal, tako da sem na ob koncu šolanja zaključni izpit za maturo naredil na temo digitalne fotografije in fotoaparata,« je med smehom razlagal Samir, ki se je nato pri Pejhanu udeležil tudi fotografskega tečaja. Delavnico je organiziral Zavod za gluhe in mišljena je bila bolj za začetnike, zato se je Samir tam kar malo dolgočasil, saj je imel že veliko predznanja: »Zato je Matej potem z mano delal posebej in sva se lahko, za razliko od ostalih udeležencev, malo bolj poglobila v fotografijo.«

Seveda vsi, ki poznajo Samirja, vedo, da obožuje in obvlada tehnologijo. Čeprav se zdi, da je njegova največja ljubezen fotografija, pa temu ni čisto tako, saj ima raje računalništvo. »Ponuja mi več možnosti za učenje in spoznavanje novih informacijski tehnologij,« se glasi njegov preprost in logičen odgovor. Čeprav ljudje včasih Samirja težje razumejo zaradi krčev v govoru, pa on vseeno vselej uspe vse skomunicirati; pri tem si pomaga z računalniškim program Tobii communictor in slovenskim sintentizatorjem govora E-bralec: »Kljub tehnologiji pa še vedno skušam imeti oziroma ohranjati govor v formi. Imam srečo, da sem vztrajen in potrpežljiv. Toliko časa ponavljam, dokler se ne zmenim. V znanem okolju je lažje, ker me ljudje že poznajo. Kadar grem na kavo v svoji soseski recimo, mi sploh ni treba naročiti, ker že vedo, kaj bom. Običajno me pozdravijo z: ‘Živjo sosed, bomo danes isto?’ Drugje, recimo na upravni enoti, porabim več časa, da se sporazumemo.« Seveda mu pri komunikaciji pomaga tudi osebni asistent Mario, ki pa ga veliko bolj pogreje nestrpnost drugih kot Samirja: »Kot čustveno inteligenten človek se s tem enostavno ne obremenjujem.«

Samir je rojen v Derventi v Bosni in Hercegovini, kjer je tudi preživljal svoje otroštvo. »Imel sem kar lepo otroštvo. Kljub hendikepu nisem bil  drugačen drugih otrok. Najlepše spomine imam na pokojnega dedka. Ker sem bil prvorojenec, sem imel pri dedku priviligiran status in me je zato od vseh štirih vnukov najbolj razvajal. Bila sva izjemno povezana, in ko je umiral za rakom, so sorodniki to skrivali pred mano – niso mi hoteli povedati. Vseeno sem se zavedal, kaj se dogaja. Naš sosed je bil njegov zdravnik. Ker je vedel, kako blazno navezana sva z dedkom en na drugega, mi je dovolil obisk pri njemu. Dedek me je presrečen objel in se vsem v sobi takoj pohvalil, da sem njegov vnuk. Takrat sva se zadnjič videla; bil sem star devet let, ko je umrl,« je izgubo ljubljenega dedka Halila, opisal Samir, ki je bil kot najstnik priča vojni na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Še več, z mamo in sestro je leta 1992 obtičal v obleganem Sarajevu, medtem ko je oče ostal doma v Derventi. Ko so se poslavljali, misleč, da bodo v Sarajevu varnejši, nihče ni pričakoval, da se bodo ponovno videli šele čez osem dolgih mesecev – v Ljubljani.

»Oče nas je želel umakniti, prepričan, da bomo v glavnem mestu varnejši. Ko smo prispeli, Sarajeva nismo več mogli zapustiti.« Toda mama se ni predala in s pomočjo Rdečega križa so s konvojem odpotovali iz Sarajeva v Ljubljano, kjer jih je že čakal oče. »Potovali smo skozi kontrolne točke, kjer so pregledovali avtobuse in z njih jemali ljudi. Moj hendikep je verjetno rešil cel avtobus. Ko me je srbski vojak videl, kako se tresem in trzam, me je pobožal po glavi in dejal naj se ne bojim, ker mi ničesar ne bodo storili,« je svojo odisejado podoživljal 43-letnik, ki je po vojni večkrat obiskal rodno Dervento. »Ko vidiš, da ni več ljudi, ki si ji poznal, na žalost hitro ugotoviš, da si tujec v rojstnem kraju. Sedaj se počutim doma v Sloveniji oziroma Ljubljani,« je pogovor sklenil Samir.

Foto: osebni arhiv Samirja Elezovića