V Sloveniji letos beležimo poseben rekord – najnižjo raven brezposelnosti po letu 1990, kar se na trgu delovne sile odraža predvsem v pomanjkanju razpoložljivega kadra. S tem perečim problemom si belimo lase tudi na YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa, ko iščemo osebne asistent(k)e za naše uporabnike. Ker domače delovne sile primanjkuje, imamo zaposlene tudi ljudi, ki imajo status tujca, a je treba poudariti, da se postopek zaposlovanja precej razlikuje od zaposlovanja slovenskih državljanov. Najpogostejši slišan očitek večine je, da je postopek pridobivanja potrebnih dokumentov in dovoljenj za delo in prebivanje v Sloveniji neživljenjski ter (pre)dolgotrajen proces.

»Pridobivanje dokumentov za moje prvo dovoljenje je bilo stresno, ker sem dolgo čakala in sem morala imeti prihranke. Vedela sem, da se moram pripraviti, da bom določen čas brez prihodkov, toda nisem vedela, kako dolgo bo to obdobje. Na začetku je prišlo tudi do manjših komplikacij med podjetjem, mano in upravno enoto glede potrebnih dokumentov, zaradi česar sem čutila še dodaten pritisk v celotnem postopku. Veliko tujcev bi se preselilo v Slovenijo, tu bi z veseljem živeli in delali, ampak menim, da še vedno ni dovolj podpore in pripravljenosti s strani podjetij in državnih organov, da bi ta proces skrajšali ter poenostavili,« je svojo izkušnjo s pridobivanjem prvega delovnega dovoljenja, na katerega je čakala štiri mesece, opisala Emina Muhić.

Kot izboljšavo je predlagala spletno sledenje postopku (kot je recimo sledenje paketom), saj bi bilo na ta način lažje vedeti, v kateri fazi je vloga posameznika oziroma dovoljenje. Kot precejšnjo frustracijo je Emina izpostavila tudi komunikacijo: »Med dolgim čakanjem, ko nisem vedela, kaj točno se dogaja z mojim postopkom, je bila komunikacija res velika težava. Ta nikakor ni bila na ustrezni ravni – niti na eno poslano elektronsko sporočilo nisem dobila odgovora, ko sem klicala in poizvedovala po telefonu, kaj se dogaja z mojim dovoljenjem, so me odpravili vselej z istim odgovorom: ‘V procesu je, morate počakati.’«

Dragana Plazinić je svoje prvo delovno dovoljenje pridobila v 60 dneh, ker je zaradi združitve družine hitro pridobila dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji: »Iskreno lahko rečem, da na samem začetku nisem imela nobenih težav glede pridobivanja delovnega dovoljenja. Mož je zaposlen za nedoločen čas in ima redne prihodke – zadostne za vzdrževanje hčerke in mene. Prav tako je imel na Finančni upravi Slovenije vse obveznosti poravnane pravočasno, zato na Upravni enoti nisem imela težav. Imela sem srečo, saj je moja starejša sestra, ki že več let živi v Sloveniji, poznala društvo YHD. Vedela sem, katere dokumente moram imeti, prav tako pa sem bila pripravljena delati in se prilagoditi tukajšnjemu sistemu.« Kot zoprno plat celotnega procesa je Dragana izpostavila prehitro zastaranje dokumentov in pa podobno izkušnjo s komunikacijo kot Emina: »Težava je v tem da, dokumenti ne smejo biti starejši od treh mesecev, moram pa jih osebno prevzeti v matični državi. Zato se pogosto dogaja, da v zelo kratkem obdobju zapravim veliko denarja za stroške te vrste. Še ena izmed težav je tudi nezmožnost komunikacije z referenti, ki se ali ne oglašajo na telefon ali pa jih ne morem priklicati, ker je linija preprosto preveč zasedena. Ko sem poslala elektronsko sporočilo, sem dobila samo samodejni odgovor, tako da se nisem mogla posvetovati ali dobiti potrebne informacije glede dopolnitve dokumentacije.«

Toda to še ni vse, saj je imela Dragana precej neprijetno izkušnjo z referentko pri podaljševanju svoje zadnje vloge: »Tokrat na upravni enoti niso upoštevali moje pogodbe za zaposlitev za nedoločen čas. Trdili so, da mi je poteklo zdravstveno zavarovanje, to pa je veljavno, dokler je veljavno dovoljenje za prebivanje in delo. Doslej so mi zdravstveno zavarovanje vsakič, ko sem vložila zahtevek za podaljšanje vize, avtomatično podaljšali, v tem primeru pa je svetovalka je trdila, da nimam urejenega zdravstvenega zavarovanja in je zahtevala preverjanje na ZZZS. To je posledično doprineslo k dopolnitvi dokumentacije; ne glede na to, da sem že oddala potrdilo o nekaznovanosti, ki ni starejše od treh let in je zavedeno v sistemu, sem ga morala oddati še enkrat. Ker je potrdilo napisano v latinščini sem ga morala uradno prevesti v slovenski jezik. Prav tako sem morala ponovno prinesti bančne izpiske za šest mesecev nazaj, čeprav sem jih že oddala en mesec prej. Čudno mi je, ker pred tem primerom nihče nikoli ni kompliciral na tak način.«

Naira Tahirović je prišla v Slovenijo pred petimi leti na študij antropologije: »Vpis je potekal podobno kot pri slovenskih študentih, torej brez posebnih težav. Ker sem študirala v Ljubljani, sem lahko oddala vlogo za pridobitev začasnega dovoljenja za prebivanje. Potrebno dovoljenje sem dobila v nekaj mesecih. Ko sem pridobila dovoljenje za začasno prebivanje, so mi na društvu YHD dali priložnost za zaposlitev. Ker sem že nekaj časa živela v Sloveniji, imela urejen status in govorila slovenski jezik, predvidevam, da je pridobitev moje delovne vize potekala lažje. Kasneje pa so mi na podlagi pogodbe o zaposlitvi, različne druge dokumentacije, na upravni enoti spremenili študentsko v delovno dovoljenje.«

Izkušnje so torej različne, pa vseeno nekako podobne, saj je tudi usklajevalka osebne asistence na YHD Andreja Gomišček, ki je nedavno urejala vse potrebno za zaposlitev osebne asistentke iz Irana, izpostavila, da je vse skupaj naporno v smislu logistike: »Urejanje ‘papirologije’ je prepočasno in neživljenjsko. Težava je bila čakanje na termin na upravni enoti, ki zna trajati predolgo, pred tem pa je bilo urediti veliko dokumentacije. Od referentov sicer nisem dobila različnih informacij, prej nepopolne, tako da je zaradi tega potem vse skupaj tudi zamudno in se stvari predolgo urejajo. Kar se tiče hitrosti postopka, pa je odvisno tudi od primera do primera in imam zelo različne izkušnje – najdlje smo morali čakati šest mesecev.«

Vlada je s temi težavami seznanjena; tako so aprila v državnem zboru sprejeli novelo zakona o tujcih, ki naj bi postopke pridobivanja dovoljenj poenostavila in je v veljavo stopila konec julija. Novela zakona o tujcih prinaša nekatere spremembe pri dovoljenjih za prebivanje. Najpomembnejše spremembe se nanašajo na uvajanje možnosti vročanja izkaznic s podaljšanim dovoljenjem za začasno prebivanje in dovoljenj za stalno prebivanje po pošti. Nadalje se bodo po novem lahko prstni odtisi, ki jih bodo prosilci oddali v postopku izdaje prvega dovoljenja za prebivanje, uporabili tudi v postopku podaljšanja. To pomeni, da upravni enoti ne bo treba znova zajeti prstnih odtisov, saj se bodo hranili pet let. Odpravljena bo obveznost periodičnega preverjanja sredstev za preživljanje po uradni dolžnosti. Tujci bodo morali zadostna sredstva izkazati v vlogi za izdajo prvega dovoljenja ter za vsako podaljšanje dovoljenja. To pomeni, da upravna enota tega več ne bo preverjala vsakih šest mescev. Prav tako pa se odpravlja tudi zahteva po pisnem pozivu upravne enote za dopolnitev prošnje s prstnimi odtisi. To pomeni, da lahko diplomatsko predstavništvo ali konzulat Republike Slovenije v tujini v postopku izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje digitalno zajame dva prstna odtisa tujca brez poziva upravne enote.