Nuša Ilovar je izjemno aktivna članica več literarno-umetniških društev v Celju in okolici, saj živi v Žalcu. Rojena je sicer v Ljubljani in zase trdi, da obožuje mestni vrvež, toda njena največja strast v življenju je pisanje. Do sedaj je napisala in izdala v samozaložbi en roman ter sedem pesniških zbirk. »Nimam posebne, najljubše. Vse so moje. Najbolj aktualna pa je seveda zadnja, ki jo je potrebno promovirati in prodati,« razmišlja Nuša, ki je svoj prvenec, roman z naslovom Strah pred samoto, pisala skoraj deset let. Želela si ga je izdati pred svojim dopolnjenim 30. letom. Ko ji je to tudi uspelo, je sama sebi podarila najlepše darilo za prihajajoči rojstni dan. Toda to še ni vse – roman, ki je izšel v nakladi 1000 izvodov, je bil razprodan.
Čeprav ima Nuša že od rojstva cerebralno paralizo vse natipka sama: »Pišem v glavnem sama, kar je z današnjo tehnologijo precej lažje.« Ker kljub svojemu težkemu fizičnemu hendikepu, zaradi katerega ima tudi otežen govor in posledično komuniciranje, živi aktivno življenje, ji osebna asistenca veliko pomeni. »Osebna asistenca zame pomeni samostojno življenje v domačem okolju, kjer lahko delam in ustvarjam ter tako živim kolikor toliko normalno življenje. Brez osebne asistence bi verjetno pristala v kakšni ustanovi, kjer pa mislim, da bi se življenje zame končalo,« je pojasnila ljubiteljica narave in izletov. Dobro se spominja tudi izzivov, s katerimi se je srečevala, ko se je znašla v vlogi uporabnice: »Vsak začetek je težak. Z asistentko se moraš najprej spoznavati; ona je morala spoznati moje potrebe in pa, seveda, želje. Pri meni je še malo večja težava, ker zaradi mojega težjega govora sporazumevanje traja nekoliko dlje. Preden se z novo asistentko popolnoma ujameva, traja vsaj pol leta, če ne še kaj več, to pa predvsem zaradi mojega načina govorjenja.« Za svoje ustvarjanje je Ilovar prejela že številna priznanja, med njimi tudi nagrado Javnega sklada za kulturne dejavnosti za najboljšo samozaložniško zbirko v kategoriji pesniških zbirk z naslovom Robovi življenja, nominirana je bila tudi za Slovenko leta, prejela je Savinovo nagrado za ugledne dosežke na področju kulture itn.
Mnogi bi pomislili, da bi to moralo prepričati marsikaterega založnika, toda resnica je nekoliko drugačna. »Žal ne. Pridobiti založnika je kar težka in dolgotrajna pot. Po drugi strani pa so tudi pogoji založnikov zame precej nesprejemljivi,« je svoj pogled na zadeve razložila Nuša, ki občasno v prostem času izveze tudi kakšen prtiček, nato pa spregovorila tudi o tematiki svojih del in navdihu: »Posebne tematike nimam. Ko občutim potrebo, da izrazim svoje občutje, ali dobim dobro idejo, začne nastajati pesem. Včasih pride trenutek, ko se mi v glavi sestavi en stavek, ki ga moram napisati. Zgodbe prihajajo iz osebnih doživetij ter refleksij družbe in podobno.«
V sodelovanju z Aleksandrom Cepušem je izdala zvočno knjigo: »Vedno sem si želela izdati zgoščenko oziroma zvočno knjigo. Z znancem Aleksandrom sva se pogovarjala o mojih željah in prišla do ideje, da on ustvari glasbo po moji želji, ki je bila podlaga ob interpretaciji mojih pesmi na snemanju zgoščenke. Pesmi je brala prijateljica Simona Kropec, ki je ena izmed najboljših interpretatork ‘me poezije’,« je nekaj besed o projektu namenila Nuša, ki se lahko pohvali tudi z zgoščenko dueta LUSIER, na katerem je uglasbljena njena poezija.
Trenutno je Nuša Ilovar, ki rada bere oziroma posluša, če ji bere nekdo drug, v polnem zagonu, saj piše nov roman: »Ja, občasno pišem kar dva. Enega z dogajanjem v Ameriki in drugega v Sloveniji. Vendar gre to bolj počasi, ker nimam dovolj obstanka. Mogoče bom v naslednjem obdobju naredila kaj več, ker sem ravno zaključila s pripravo pesmi za novo pesniško zbirko.«
Seveda bo tudi ta roman izšel v samozaložbi. »Kdaj, pa še sama ne vem, to je res vprašanje,« se ne želi omejevati s časom Ilovar, ki je v javnosti znana tudi po tem, da je leta 2002 na Ustavno sodišče vložila oceno ustavnosti šestih členov, povezanih z volitvami in volilno pravico, kar je letos ponovno aktualno ob pobudi, ki jo je dala Zveza društev za cerebralno paralizo Sonček. »Ja, čeprav je že kar dolgo od tega, se dobro spomnim poteka dogodkov. Pisno sem se obrnila na vse tiskane medije. Nato me je kontaktirala gospa Jambrek, ki mi je pomagala pravno sestaviti pobudo za ustavno sodišče. Po vseh predpisanih procedurah je potem Državni zbor ugodil moji pobudi, vendar pa je bila pravica še vedno vezana na oceno zmožnosti psihično invalidne osebe. Mislim, da sedaj to uveljavlja Sonček in upam, da so kot društvo močnejši in bodo vztrajali,« se je za konec 52-letna pesnica in pisateljica sprehodila še malo po preteklosti.
